tuj ji je takšen način življenja. tuji so ji ljudje, ki mu stojijo ob strani. čudna hrana, ki bi ji jo rad pripravil, nenavadna so oblačila, ki jih nosi. nenavaden je. tako - črn?! koliko njenih prijateljev bi ga sprejelo? kako bi govorila? kdo bi ga vzel v službo? v katerega boga bi verjela? kakšno vzgojo uporabila za njunega novorojenca?
premleva. tuhta. dvomi. komu naj prisluhne? srcu ali lastni krvi?
nogomet. najpomembnejša postranska stvar na svetu - za nekatere. nujna zadeva, zaradi katere so vse neodložljive zadeve naenkrat prestavljive za nedoločen čas. pardon, do konca evropskega prvenstva. evforije sicer ne doživljam, spremljam, kolikor morem, iz lastne iniciative pač ne. vem, na katerih lokacijah poteka, vem, da so ženske za celi mesec proste vsega in povsem “brez nadzora” (upam le, da je katera iztržila moževo kreditno kartico, samo da se spoka od doma), in vem tudi, da naši fantje (tokrat?) ne nastopajo. moj skromen komentar - saj nam res ni treba iti evropi (oz. svetu) kazati, kako se znamo skregati med seboj, kako neposlušni so igralci in trmoglavi trenerji. skratka, vsak po svoje. pa čeprav nas pošljejo domov, še preden so postelje uležane, smo dosegli namen - govori se o nas. pa čeprav bolj je to bolj roganje…
zato me je toliko bolj presenetilo, ko je sodelavec z vnukinjo ta teden dopustoval ob obali. ker je slovenija naenkrat postala zanimiva tudi hrvatom, pa čeprav le kot tranzit, se navalu ob prvi tekmi, ki so jo igrali šahovničani, ni mogel izogniti. in glej… z navdušenjem mi pripoveduje, kako ponosen narod da so, kako na vsakem koraku vidiš zastavo, klobuk ali majico v nacionalnih barvah. malčki nosijo drese svojih rojakov, mame lišpajo lica z bojnimi barvami, očetje tovorijo pivo in še kaj - vse za naše!
bogve, kaj vse bi počeli mi, če bi pristali v četrtfinalu, ampak smo najbrž spet svetlobna leta oddaljeni. plus tega, da se niti približno uspehov ne znamo podobno veseliti. občutek imam, da navijači kar nekako prenehajo to biti, ko je na vidiku poraz. za nameček pa se potem še spičimo, da gremo ja vsi dobre volje in prešerno razigrani domov.
pa da se slučajno ne bi kdo izneveril tradicionalni slovenski navijaški politiki, ali bolje - da ne bi kdo pozabil: sosed je še vedno sosed, tisti čez cesto ali oni čez mejo. oba sta žleht, treba ju je zajebavat, ničesar ne znata, kadar pa bi se uspelo izkazati, da jima gre bolje, kot nam - navali narod! s puško, jezikom in slovensko - nevoščljivostjo!
iztekajo se nocojšnja trenja. tema tokratnje oddaje - poroka: da ali ne?
med preklapljanjem ujamem del razprave… od tega, ali bi se morala jj oz. lepi pahor poročiti ali ne, se že z naslednjim prispevkom ukvarjajo z istospolnimi družinami… ooops! preskok niti ni majhen, ne? dve stvari bi želela izpostaviti.
prvič, pri besedni zvezi istospolne družine (moje skromno mnenje, valda) gre za:
ljudi, ki se imajo radi. in so v prvi vrsti ljudje. popravljam, tudi v drugi vrsti so samo ljudje. in v tretji, in v četrti,… skratka - kadar je vmes ljubezen, je zame povsem postransko, za kakšno zvezo gre - zaradi mene ima lahko moški 5 žena, z vsako par otrok, zaradi mene, če živijo skupaj ali, kot zasledim nedavno v enem od tujih šovov, če žene postanejo najboljše prijateljice… me ne zanima - ker nisem ena izmed njih, ne ukvarjam se, ali bo mož nocoj spal pri meni ali v sosednji sobi, poleg tega se ne ukvarjam z njegovim finančnim stanjem,… resnici na ljubo, ne razumem, kako mu uspe preživeti 30 ljudi,… VENDAR PONAVLJAM, DA TO NI MOJA STVAR. KOT TUDI TO NI STVAR SOSEDOV, PRIJATELJEV IN ZNANCEV! če želijo, pomagajo, sicer - adiiijo!
in drugič,
besedna zveza istospolna družina pomeni - družino! ne vem, moram pogledati, kaj zakon opredeljuje kot družino, mislim pa si, da zakonca (ali pa vsaj moškega in žensko, ki skupaj živita) z najmanj enim otrokom… seveda pa ni pomembno, ali je oče pijanec in mlati mamo vsak ljubi dan, ni pomembno, če se mama daje dol s svojim šefom, je totalno neodgovorna in vidi otroke le kakšen konec tedna, ko bi jih najraje odpeljala h kakšni stari mami, da bo prosta… NE, VSE TO NI POMEMBNO. VAŽNO JE, DA IMATA MOŠKI IN ŽENSKA OTROKA IN POSTANEJO DRUŽINA!
dokaj nenavadno se mi potem zdi, da na vdovo nihče ne pritiska, naj si vendar takoj poišče lepotca, ki bo skrbel za njene otroke… ki jih bo vzgajal, ker sicer otrok ne bo imel normalnega otroštva… le zakaj pa je odraščati z mamo bolj sprejemljivo, kot pa odraščati z dvema - mamama?
dejstvo, da bo čez nekaj let otrok razlagal v šoli, da ima dva očeta, kar peče v oči, ker predpostavljam, da ga niti v mestih, kjer je vse “kao” veliko bolj odprto za novosti in drugačnost, sošolci ne bodo sprejeli medse - vsaj kot običajnega ne. dobil bo neko znamko na čelo. zaznamek na uho. skratka, ta ima pa doma tako in tako… KAJ KOGA BRIGA, KAKO IMAJO PRI SOSEDIH?!
tisto zasmehovanje sovrstnikov je samo odraz našega “napredka” in preklemanske OZKOGLEDNOSTI FIJAKARSKIH KONJEV NA DVEH NOGAH!
pa naj herbart še tako trdi, da je vzgoja tista, ki človeka loči od živali,…
idiota, ki je razlog, zakaj ne smem preklinjat, našel v preprostem dejstvu, da sem vendarle ženska, bi s kravato obesila na vrata in vsakič, ko bi prišla domov, z veseljem fejst zaloputnila!
enako bi počela še s kretenom, ki me je zadnjič brez vprašanja postavil za štedilnik - ker bi pač naj ženske znale le kuhati! in likati. in prati. in sesati!!!
kravatlc bi pa še dvakrat bolj zategnila (samo do rdečice na licih) onemu mehaniku, ki se mi je v obraz režal, ko je razlagal, kaj je vžigalna tuljava - razumem, da nisem zelooo kredibilen sogovornik, ampak da me pa tako podcenjuje…
in ker sem ženska, ne smem hoditi naokoli z nogami, ki sem jih obrila včeraj zvečer, ne pa danes zjutraj! in ker sem ženska, ne smem iti na kavo v trenirki! ker sem ženska, je čudno, če igram namizni nogomet! in ker sem ženska, je skrajno čudno, ko naročim pivo! smešno?
kako groteskno je potem šele dejstvo, da ženske po svetu težje plezajo (če sploh) po lestvicah uspešnosti zgolj in samo zato, ker jim med nogami nič ne binglja?! oprostite, no!
živim kot dirjajoči vlak. ki divja med državami, z redkimi, res redkimi postanki in, kot fijakarski konj, zgolj s fiksnim ciljem pred očmi. ne gledam levo, da me ne bi zvrnilo, ne oziram se desno, ker obstaja možnost, da iztirim.
z eno napako - cilj se venomer oddaljuje in nisem prepričana, da je želja enaka, kot je bila pred mesecem, celo letom… je mogoče, da bi rada zavila kam drugam? namesto v ameriko raje v avstralijo? in če ja, kako naj to naredim brez večjih pretresov? nimam načrta, plana, nimam zemljevida, nič se nisem pripravila… zakaj, pri hudiču, se lahko ti v momentu nekaj odločiš in naslednji moment si že na letalu, jaz pa moram vsaj 1 mesec prej pakirati, da sem prepričana vase? in še potem me na letališču osemkrat zvije, ali ne bi raje ostala domaaa…
in ta moj vlak, ne… venomer vstopajo neki novi ljudje. znanci, kajpada. redki se z mano peljejo tako dolgo, da postanejo prijatelji… vrat vsakomur raje ne odprem. preračunljivo presodim, da mi bo morebiten spor s kom, ki mi postane blizu, zelo škodoval. pred žalostjo se torej zavarujem tako, da enostavno prižgem rdečo luč… ni vstopa!
pa še vedno me kdo preseneti, ki kar nekako mimo švigne, še preden se zavem, pa že tava po moji glavi…
kljub vsem mojim obrambnim mehanizmom, ključavnicam, alarmu, dvojnim steklom in neprebojnemu jopiču ti je uspelo - me razočarat in moj vlak poslat na izhodiščno točko.
aaa, zato torej vlak nikoli na cilju ne zaključi poti, ampak vozi vedno znova in znova…
nazaj se ne bom ozirala. le otroški jok ostane za zimskimi radostmi s prvim pomladanskim soncem. poletno sled po pesku zabriše odpadlo jesensko listje. zima prekrije vse. tako to gre. zakaj bi torej iskala pot, ki sem jo že prehodila? imam možnost karkoli popraviti?
no, in ta makedam, ki me nosi trenutno, je… orientiran v pravo smer? kaj pa vem. včasih se mi že zdi, da mi je kompas nekdo nemarno pokvaril, zdaj pa tavam v krogu, če pa vendar najdem kakšen kažipot, mi ga veter obrne s takšno hitrostjo, da si ne uspem zapomniti, kako dalje… kot stezosledec, ki pod lupo išče pravo pot, sem bolj podobna iskalcu zakladov… jaz pa bi samo končno rada našla - mir. ne bi zlata, denarja, bogastva, samo - pomirjujoče stanje in normalno dihanje…
in tista pot, ki je šele pred mano? vsaj ta bi lahko bila tlakovana. ali pa asfaltirana! v mislih si jo znam predstavljati… skozi oblake in točo jo prav dobro vidim… zavita v meglo, pa vseeno ravno prav v sončni legi, da bo živeti prijetno. pa bo res?
ni hudič, da se mi enkrat ne bo treba več ukvarjat s tem! samo psa vodnika rabim… 
v osnovni šoli sem “požirala” knjige. brala sem vse živo. le ena zadeva je bila pomembna - platnice. lahko si mi jo desetkrat priporočil, postavil na mizo, prosil, ampak če me zunanjost ni pritegnila, je nisem odprla. ali pa sem že sredi uvoda spala.
in spet se spomnim na platnice danes, ko je pomembno le še, katero znamko nosiš, kaj obuješ, kako IZGLEDAŠ… aaa! hate this!
moja najboljša prijateljica ni manekenka. nihče od mojih prijateljev ni prav posebej Lep. celo tisti, ki bi ga poročila, ni najlepši. pa jih imam rada - zaradi njih samih. znajo me do solz nasmejati in do višav razkurit! polepšajo mi najbolj bedne momente. znajo se pogovarjati - poslušati in govoriti. svetovati. razumeti. kaj bi si torej lahko še želela?!
seveda obstajajo tudi takšni, ki imajo res srečo, da se družijo “samo z lepimi ljudmi”… res, kakšna sreča!
je mar lepota predpogoj za - življenje?! srečo?! veselje?!!! jebemu, brez nje res ne bi zmogli…
sprašujem se, resno se sprašujem, koliko so stvari, ki se mi v življenju zgodijo in dogajajo, sploh odvisne od mojih dejanj in koliko od zvezde, pod katero sem rojena? če me je sploh katera hotela vzeti pod svoje okrilje, ko pa mi je usojeno biti ženska butara…
no, morda k počutju res pripomore - vreme? ali pa bi raje začela verjeti, da ima prav moj dnevni horoskop in si bom po njem orientirala dan… če tako pravi…
in če bo šlo kaj drugače, kot sem si zamislila, lahko to, prosim, pripišemo mojemu podznaku? on je kriv, on je kriv, ooooon!
nace je 75letnik, po poklicu strugar. življenje je posvetil poklicu, ljubeči ženi in štirim otrokom. zdaj je upokojenec, ponosni dedek dvema vnukoma in vnukinji. včasih bi jim rad kupil kaj lepega - pa se komaj prebija iz meseca v mesec, stroški so pravzaprav enaki, ali živiš sam ali pa še kdo poleg tebe - voda teče za enega ali več ljudi, elektrika ne sprašuje, koliko vas je pri hiši,.. na srečo njegovi otroci ne trpijo pomanjkanja in mu velikokrat priskočijo na pomoč.
ko je po hudi in dolgotrajni bolezni umrla žena, se mu je sesul edini svet, ki ga je poznal - v katerem je vedno imel osebo, s katero je delil skrbi in veselje. ostal je sam s sabo. nekaj let je sicer še poskušal kaj postoriti v okolici, a je pred vsako zimo težje - kdo bo nasekal drva, pripravil kurjavo, kdo pospravil zadnji pridelek, ki je še ostal na njivi,… najstarejša hči mu je že velikokrat predlagala, da bi domačijo prodal, da bi ga vzela k sebi in skrbela zanj. vsi otroci se strinjajo, da bi mu bilo lepše, bil bi brez skrbi in ukvarjal bi se samo s tistim, kar mu še daje voljo in pogum. nace tuhta. da bi prodali nekaj, za kar je leta garal? nihče ne bo znal tako lepo urediti trate pred hišo, nihče ne bi skrbel za tisto rjavo ograjo, ki jo je postavljal par mesecev in bogve, kaj bi se zgodilo z gugalnico, ki jo je postavil za ženo in ki jo že od njene smrti ziba samo veter… misel, da bi tujec naselil ta lepi košček sveta in ga spremenil v svoje razkošje, ga moderniziral in mu vdahnil novo življenje, ga je mrazila.
nace letos ni dočakal pomladi. domačiji se nihče ne približa. prerašča jo mah, plevel in bršljan. bi tako želel?
