vsako nedeljo me mama opremi z enim kupom sadja in vitaminov, s katerimi naj bi vsaj pogojno preživela siv študentski teden. saj mi mimogrede podtakne še kakšno enolončnico, pripravljeno rižoto, ipd. ampak sem pač prelena in običajno mora priti kdo na “pomoč”, da si te zadeve pogrejem ali skuham.

vprašanju zdravja in financ ne bom namenjala pozornosti. jasno je, da je bon ceneje, kot če si karkoli sama začnem kuhati, zdravje pa me, zahvaljujoč dolgoletnim treningom, še ne skrbi. čeprav opažam, hm, obroče, ki jih nedolgo nazaj še ni bilo…

ampak moja lenoba ima celo tako dolge lovke, da nimam skoraj nikoli nič v hladilniku… tako da moram zjutraj, ako se želim s čim prehraniti, najprej v trgovino za vogal. vzamem mleko, rogljič in na blagajno. ups, v vrsto! in to kakšno. ob enajstih dopoldne stojijo v njej same penzionistke, z naočniki na nosu, debelimi kot “pirovsko dno”… že tako nič ne vidijo, slabo slišijo, so totalno neokretne, ampak ko je pa treba zakomplicirat in ustavit vrsto, so prvakinje. naenkrat spregledajo in prodajalki narekujejo, kako naj jim kakšno stvar zloži. potem pa se lotijo preračunavat! mleko, pa jogurti, kruh in sok, hm… ne more biti to tako drago! in gleda, kaj je kupila. se pizdi, da je predrago in da je bilo včeraj ceneje! tetka, ne spremljate poročil?

najhuje pa šele pride - zbiranje nalepk. v celju zvezdice, v ljubljani velike rdeče eMe. inovatorju te fuknjene ideje bi najraje zamašila rit, pa naj serje iz drugih lukenj! za koliko denarja je že “pika”, sprašuje vsak dan ponovno. potem spet spretno preračunava… in razmišlja in se vrne in spet ustavi promet. guspa, za tole bi mi morala dati pa dve točki. da sem jaz prodajalka in spregledam njeno polvikanje (kar recimo dobro ponazarja, koliko je stara), ji dam dve, pa še kakšno za povrhu, da se je znebim. ampak ne - potem stara spet ne ve, kaj lahko zanje kupi, kako jih porabi,… JAZ PA Z ROGLJIČEM IN MLEKOM ŠE VEDNO V VRSTI!!!

preden si za silo opomoreta tako trgovka kot kupka (iz kupec (m), op.p), se pol vrste že sprazni, saj nihče ne more pol ure porabiti za to, da kupi sendvič in odhiti nazaj v službo. a ker nam je študentom enako dobro kot penzionistom (da se le ti nimajo česa bati, je izjavil, hem, tisti, ki bo kmalu odletel, da je študentariji fajn, nam pa tako ali tako vsi zavidate), jaz pač ostanem med vsemi bicami, ki imajo na voljo celllli dan.

sočustvujem z vami, a vendar - bejžte nakupovat svojo “fasungo” takrat, ko je vaš čas za to - zjutraj! ne razumem, če vstajate ob 5h, 6h, ker ne morate spati, kaj počnete do 11h??? mater.

jaz pa še nisem stara, pa sem že zdaj sitna…

včasih bi morala koga potisniti ob zid kot muho. ga skloftat in držat, da ne bi pobegnil. ga kloftat in kloftat in še in še. dokler se končno ne umiri. ter ga objet. vsi si tega želimo, ni res? priznati to pa je… sramotno? bogaboječe? nedopustno?  in branimo se vsak na svoj način…

hmmm - zakaj je težko priznati rdečo kri pod kožo? meso in ranljivost? … 

ako bom jaz enkrat znala zadržati jezik za zobmi, svet bode lepši. predolg gobec me je do zdaj namreč že večkrat grdo zajebal…

v srednji šoli sem več ur strokovnega predmeta premalicala na hodniku, kot sledila uri v razredu. ko je znorel, je pač znorel in takrat sem mogla zapustiti predavanje. saj ne, da sem bila edina. ampak kaaaj, ko smo se mogli toliko zmenit. še ni bilo msnjev, ipd…

dolg gobec me je stal že tolko kazni za parkiranje, da bi lahko šla z istim denarjem na morje za celi vikend. pa še vedno ne razumem, zakaj redarju ne smem ugovarjat!

lapanje se še nikoli ni obneslo na blagajni. bolj, ko krementižiš, bolj čakaš… preverjeno. a o tem kdaj drugič…

ko bi v srednji šoli pri vlakovodji pazila na jezik, bi večkrat prispela na cilj…

na nekatere izjave res nisem ponosna. ali, kot me je rad šolal oče: jezik naj ne bo hitrejši kot pamet!

lego kocke so danes stare 50 let. naj se jubilej primerno obeleži tudi tukaj. kajti - ni igrače, ki bi me v otroštvu podobno impresionirala…

vsak mesec smo dokupili kakšen komplet. se še spomnim pvega sistema - mala rumena ploščica s palmo, gusarjem in čisto pravim zakladom. sledila je cela serija raznoraznih vojačkov, gradov, vitezov, kasneje tudi voznikov formul, bagerjev, reševalcev, plesalk,… in kot po čudežu je bila danes ena kocka del starodavnega gradu, jutri pa je gradila hišico za mladoporočenca. neskončne možnosti kombinacij in sestavljanja,…

nobeni igrači nisem posvetila toliko časa in nobena me v svetu domišlije ni popeljala tako daleč.

lego kocke so zakon.

ne morem si kaj, da ne bi non stop nekaj spraševala. po tem in onem, včasih banalno, včasih za štos, največkrat zelo resno. in ob sebi imam rada ljudi, ki veliko vedo. res veliko. ni pomembno, ali izpadem totalna tepka, le da jim na vsakem koraku, srečanju, ob dotiku vzamem kar največ. poslušam, razmišljam, jemljem. sestavljam koščke. malo tvojega, malo njenega, veliko njegovega.

žal mi je, če vas kdaj izčrpujem in morate po kavi z mano nujno še na eno šok terapijo z redbullom, da pridete k sebi. po drugi strani pa mi je vseeno - lahko odkorakaš po ulici dalje ali pa mi pojasniš, kar me zanima. torej, me en klinc briga, če meniš,  da sem (malo?) nora… in da nimam pojma. da le dobim dnevno dozo informacij…

vse bi še šlo - da so ženske pač nore na to in ono modno, navdihujočo, tako žensko revijo. čeprav bi raje videla, da bi se posvetile branju kakšne druge literature, zbirke za poneumljanje pa raje prepustile teenage generaciji. ampak ok, vsako tele ima svoje veselje. tudi jaz.

 mi pa skozi glavo prebije včerajšnja radijska reklama, kjer seveda preberejo nasvete z naslovnice, ki bodo zajeli in navdušili najširšo populacijo gospodinj. in pazi, prihaja: “nasveti, kako se dobro poljubljati” bo ena izmed osrednjih tem nove številke xyz revije, na tržišču kot tednik, niti ne med bestselerji, a dovolj, da se v trafikah obdržijo. očitno je že dovolj noric pri 40ih (ki so ciljna populacija omenjenih cajtngov), ki jih zanima, kako shujšati na miljontišeneodkrit način, kako vzburiti moža tudi po par letih zakona in kako ga strastno zalizniti, da bo ob vso penzionsko sapo. jebemo, pa že sicer težko diha!

glede na to, da se vsako leto bolj približujem kristusovim, me resno skrbi, da bi postala takšen vzorec. rišem prizor: slovenka. mama dveh najstnikov. kuharica, perica in čistilni servis v enem - samo, da je družina vkup. od rojstva najmlajšega je odteklo že precej vode. in telo ni več tako brezhibno. prve gube okoli oči. strijasti joški in od dela razpokane roke… kapo jim dol. in če jih razvedrilo, like eva, nova, jana razvedrujejo - boglonaj.

edini problem je, da uredniki teh revij za moje (nerazčiščene?) pojme bralke poneumljajo. delajo iz njih budale. no, samo recite mi, da se štiridesetletnica sprašuje, kako bi dobro poljubila moža in se oblekla v viktorijine krpe, da bo stal???

ni pametnejšega dela? v roke kakšen slovar, na daljincu cnn, v plejer pa beethovna. to je naložba, ne pa premajhen usnjen modrc.

cinično je pripomnil, da hočem rešit svet!

jebemuboga, privošči mi vendar ta svet iluzij, neskončnosti, sanj. tako ali tako sem neprestano prisiljena služiti zvitorepcem, ki me prinašajo okoli, se družiti s podlasicami, ki se okoriščajo in plačevati, čeprav sploh ne vem, kaj plačujem…

sploh pa - rešiti svet. moj svet, si mislil? potem to ni tako napak. namreč, kdo ga bo, če ne sama? kdo bo pomagal mojim prijateljem? kdo stregel, ko bodo bolni? kdo hranil, ko se ne bodo mogli sami? kdo jim bo delal družbo, ko bodo osamljeni? jaz. zato!

zato, ker si kurčevo želim rešiti svet! ki mu vladajo kurčeve vukojebine, ki znajo misliti le na svojo rit! in drži - kurčevo ne maram kurcev, ki mi glavo polnijo z “dejstvi” - da so eni rojeni pod srečno zvezdo, drugi pač ne. da tako pač je in ne morem ničesssar spremeniti!

to govori v svojo brado.

če mi ne bo uspelo, se mi lahko smeješ. a dokler nisi prepričan - don t try me!

riplejev se bom tu vzdržala.  razlog je sledeč - večina se z napisanim ne strinja, ne želim pa vas prepričevati v nasprotno.

danes si, jutri te ni. kako resnično, a hkrati blazno nepredstavljivo…

otroštvo in začetek pubertete sem, tako kot oče in brat, zaradi astmatičnih napadov preživela po bolnicah, zdravstvenih domovih, pri dežurnih zdravnikih ob najbolj nemogočih urah in dneh… saj bi imela tu za povedati še ogromno absurnosti, a vendar, tokrat bi se omejila zgolj na eno: v zadnjih mesecih (nepojasnjeno?) narašča število raznoraznih donatorjev, ki jih skrbi počutje otrok v bolnišnicah. od glasbenikov (turbo angeli, zadaj kakopak mik), ki delijo igračke, do svetelškovega engrotuša (pobarvanke, nova oprema,…) do, nenazadnje, fundacije rdečih noskov. sploh se ne čudim, zakaj.

kar se mojih izkušenj tiče, smo se 5letniki predstojnice oddelka bali kot hudič križa. ne, ker bi bili nesramni do nje in bi ona zategalj zganjala avtoriteto - ne. bila je - zmaj? še danes vem, kako me je ozmerjala na postelji ob viziti (očeta je poslala po eno aparaturico zame, kakršne uporabim še danes. v točno določeno lekarno. šel je tja, a je bila čez opoldan slučajno!!! zaprta, jaz pa sem jo nujno potrebovala. ker je v tem mestu odraščal, seveda ni bil problem najti drugo. kjer pa so ga ozmerjali, zakaj hoče zadevo plačati, kje ima recept. tamkajšnja zdravnica je zato napisala pismo predstojnici, nikoli pa nismo izvedeli, kaj je bilo v njem. dejstvo je, da sem zadevo dobila brezplačno, stala pa je - tako za takratnje kot današnje razmere - veliko. ampak zmajevka me je seveda nazmerjala - da moj oče ne upošteva navodil, je rekla in kazala s prstom name vsem tistim smrkavcem na praksi. dejstvo pa je, da je imela ona s to lekarno navezo, tisto, kar je za zavarovance brezplačno, pa očitno drugi še vedno plačujejo & te mrhe si denar delijo pod mizo.

da njene desne roke, našminkane in popudrane čez in čez s tisto košato blond grivo sploh ne omenjam. izgledala je naravnost - obupno. žleht pa tako, tako žleht, da je smrdelo za njo. bili smo otroci, no. z nami je delala vsaj tako, kot da smo uši ali še kakšna slabša sodrga. bratec, star takrat eno leto, je še spal za visokimi stajicami z železno ogrado. cele noči je metal dudo na tla in jokal, jaz pa sem mu jo hodila pobirat med posteljami in se skrivala. ko je prišla na obhod, me je seveda dobila, ozmerjala, oklofutala in spravila “SPAT”! če bi jo danes srečala kjerkoli, bi ji pljunila v obraz. zaradi nje mi je bilo tam še toliko težje. in ker sem se kar naprej vračala, sem vse te ustanove preklemansko zasovražila.

zato me NE ČUDI, od kod ideja za lepšanje otroških dni v bolnišnicah. je vse prej, kot prijetno.

vas skrbi, ker nekdo v vaši bližini preveč pije? (približno bistvo radijskega oglasa, ki promovira zdravljenje)

mene ne. dokler gre za preveč pitja v družbici konec tedna. če pa osebka srečam v sredo dopoldne, ko se malo po 11ti naliva z žganico, najbrž ni vse okej. kajpada ne bom povpraševala po razlogih, niti duševnem stanju. tipično za našo malo podalpsko državico - kaj me pa briga! imam svoje probleme. seveda, vsi fakerji tega sveta imamo svoje težave, bolj ali manj pomembne. toda moje so zame največje, najhujše, najtežje… pa ja.

in saj razumem - če bi mene nekdo vprašal, ali sem malo trčena, ker že jutro zalivam z najljubšim konjakom… bi ga najbrž lepo pogledala. izbrala najlepšo faco, ki jo premorem (hm… ni bogvekaj, a vendar) in z nasmehom na ustih skozi zobe zašepetala: “spizdi ali pa se zjasni,  kateri “tišlerski” izdelek bi rad v naslednjih dvajsetih sekundah postal…” plačala in odracala tja, kjer me pezde pri šanku ne bo nadlegoval in obiral noben vaščan. pes ima rad mir pri večerji, jaz pa tudi pri jutranji kavici.

ja, kaj? kako pa ti zjutraj zbereš misli?!