zelo sem si želela odrasti. biti velika punca, imeti svoj denar, svoje stanovanje, vse svoje! biti neodvisna od kogarkoli. po nekaj letih, na pragu resnične svobode, pa se sprašujem, ali ne bi morebiti še malo počakala? ne bi še malo pustila, da me vodijo drugi? da za moja dejanja odgovarja kdo drug? si nisem vse skupaj prezgodaj “nakopala”?

prepozno, draga moja! si že zabluzila! do vratu in še dlje si v tem hinavskem svetu, samo mezinec se še upira narejenim smehljajem in nos še skuša najti pravi vonj… vse ostalo je okuženo, celo telo objeto v neki vročici, upira se, ampak ne gre več…

zakaj pa ne bi raje pozabila na vse skupaj? saj lahko preživim hinavske nasmehe, obračanje hrbta ob najbolj težkih trenutkih, hladne tuše in na vsakem koraku izkoriščevalskega prasca, ki mu bo zabava igračkanje z mano? saj zmorem, mar ne?

ali pa, kot pravi enchanted (če bom še dolgo pisala poste, ki mu ne bodo všeč, bo prisiljen ustanoviti svoj blog! :)), ko me skuša potolažiti: “življenje je zajebano, če preveč premišljuješ.”

madona, da se nisem tega spomnila prej! delo osvobaja, ja! spravim se migat, se bom zamotila in ne bo mi šlo več po glavi, kako bi spremenila svet ali rešila samo sebe pred njim!

na novorojenčkovo »deformacijo« verjetno vpliva tako mešanica genske zasnove, (ne)zdravega načina življenja staršev (matere), kot tudi splet raznih okoliščin in naključij, pa najverjetneje še kaj,… da dobimo – kar pač dobimo!

ni po rojstvu nekaj najbolj samoumevnega, da za svoje malo bitje poskrbimo? v naravi po kopitu boja za obstanek preživijo le najmočnejši. hvalariti, vsaj enkrat sem hvaležna, da se ima človek za nekaj več. zahvaljujoč temu namreč šibkejšim ni potrebno umreti oz. biti hrana drugim… če ne gre drugače, pač pomagajo razne institucije. ki pa, po moje, niso namenjene podpori lenoritnim starcem, da se jim za otroče s posebnimi potrebami ni treba brigati, ampak samo za primere, ko domača nega in ljubezen preprosto nista dovolj.

statusni simbol staršev pa konec koncev niso le zdravi, lepi, inteligentni, prepametni otroci, s pravniškimi in predsedniškimi ambicijami pri sedmih letih. ne. statusni simbol (če že moram uporabiti ta izraz), so njihovi otroci – skuštrani, včasih izsiljevalski, nasmejani, popackani in polomljeni, pa tudi z raznimi telesnimi okvarami in trajnimi posledicami v duševnem razvoju.

 in ker so se takšni rodili (ali pa čez noč, ne po svoji krivdi, postali) – jih pa nočemo več? oz. bi jih radi strpali v nek prfuknjen zavod, kjer se bodo lepo okoriščali z njihovimi pridnimi rokami?! think again!

prelomnice. kakšno bi bilo življenje brez njih? pusto.

kadar so pozitivne, se jih namreč veselimo, komaj čakamo, da jih dočakamo. kadar so negativne - je tudi dobro. pomagajo nam rasti, zoreti, odrasti.

sprašujem se samo - ali je treba narediti več za to, da se zgodi kakšna nova prelomna zadeva? bi morala že skoraj malo siliti, da me spet zadane? ali pa je vse skupaj bolje prepustiti toku časa in upati na najboljše? kar čakati, včasih malo pojokati sam sebi, in tiho strmeti v strop, dokler z njega kaj ne pade?

spet ne vem, kako bi ravnala, da bi bilo najbolj prav… pa pri hudiču no!

zjutraj sem (nisem mogla spat, verjetno, ja…) na Valu zasledila klic poslušalke (sicer učiteljice materinščine), ki je razložila, da pri njih doma ne gledajo tvja, računalnik je za najnujnejše (splet je na impulze in ne na pavšal, da ja ne bi kdo predolgo gor čepel), popoldneve preživijo zunaj, večere pa strogo ob knjigah.

draga mama. veste, danes se strinjam z vami. a reciva 10 let nazaj bi bila (sredina mojega osnovnošolskega guljenja), ko je bila na sporedu esmeralda in so jo gledale vse sošolke, ali pa tv dober dan, o katerem so se pogovarjali vsi sošolci, na vas zelo jezna. takrat sem namreč tudi starše malo postrani gledala. ker so se jim limonade in kao humoristične variante zdele trapaste, tega pri nas pač nismo gledali. in naslednji dan so v šoli vsi o vsem vse vedeli, jaz pa ne…

kljub temu, da sem gledala tv, pa pred računalnikom sedela, sem tudi brala. in, kot pišem, zdaj vam filozofije “računalnik po dvanajstem letu, pa še to za max eno uro dnevno” (menda po nekih novih dognanjih), ne bi zamerila. danes sem celo očetu hvaležna za križanke (le da sem jih rešil še mnooogo premalo) in mami, da nisva popoldan sedeli in jokali nad “kruto usodo, ki jo je zadela…”

vendar pa otrok v 21. stoletju mora plavati skladno s časovnim tokom… ne trdim, da se mora v poplavi informacij utapljati, lahko pa po vodi pluje. prepričana sem, da se mu ne more zgoditi kaj pretresljivega, dokler njegovo pot spremljate…

bolj, kot to, da je dr. drnovšek za razne blogerje in pisce forumov umrl že prejšnji teden, me moti dejstvo, kako prislinjeni so bili danes NEKATERI v vrhu države. vsi TI so pisali sožalna pisma, vsi izrekali tople besede, vsi ga bodo ohranili v čudovitem spominu. to, dragi moji, je pa svinjarija od svinjarije. vsi TI so ga nosili v rit še za časa njegovega življenja. če ne prej, pa si je s svojim gibanjem nakopal eno goro novih sovražnikov ali nergačev, ki so od njega zahtevali, naj predsedniško funkcijo opravlja drugače, kot jo je. kar se mene tiče - kako bo vladal, naj se odloči tisti, ki vlada. kdo pa v zgodovini pomni, da je raja narekovala npr. sončnemu, kako naj se vede?!

***

na smrt nikoli nismo dovolj pripravljeni. tudi če se nam zdi, da smo se povsem sprijaznili z neizogibnim dejstvom - se nam zdi narobe!

ko vest prileti, smo vedno znova - razočarani, obupani, jezni,…

“ker živimo v svetu razlik, se največ lahko naučimo iz najbolj neugodnih/nasprotujočih situacij, ki jih zase nikoli ne bi izbirali. ko je življenje najbolj zapleteno, prežeto z bolečino in težavami, takrat osebnostno rastemo v največji meri… stiska je lahko eno od presežnih razpoloženj, v katerih vzgoja cveti - razpoloženje, ki sili pravičnost navzven, ruši zidove ‘moranja’ in namesto opisanega razodeva tisto, kar je.”

***

(kroflič - etična osnova vzgoje za strpnost in multikulturnost v predšolskem in osnovnošolskem obdobju po katzu, 1999, str. 72)

Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadi drevo, al bóde zréd’lo veje, sam ne ve.

***

več na preseren.net

lepota je neka tako nerelevantna zadeva, relativna toliko, kolikor nas je ljudi na zemlji in minljiva, še preden se zavemo.

za koji kurac je potem v tem življenju tako pomembna? ne - naj bi bila, ampak je! videz, obleka in ličilo je vse, kar človek opazi na prvi pogled - in iz tega lahko sklepa, kakšna oseba sem?!

in vendar se (narobe!) vrti…

zadnje čase se na kavah in kavicah zelo pogosto z bivšimi sošolkami pogovarjamo o ustvarjanju lastne družine. kakšnega pol leta nazaj zame še popolnoma nesprejemljiva tematika. otroci? ma, se je komu zmešalo? zaj pa so skoraj vse že takorekoč poročene, nedelje preživljajo s taščami, petke po nakupih z dragim,… in pridno izbirajo pravo ime za prvega malčka…

bolj kot to, da neki metuljčki grabijo tudi mene (brez osnovnih pogojev, like money or man), se ukvarjam z vprašanjem, kako to - neko - ono bitje vzgojiti, ga pripraviti na življenje, mu primerno stati ob strani in ga postaviti na realna tla. kje se starš tega nauči? kako ve, da dela prav? bo kdaj kakšno stvar, ki jo je zahteval od otroka, obžaloval?

nenazadnje, dete vzgajaš enkrat. pravzaprav ne vzgajaš, ampak vzgojiš. in to, kar hraniš, previjaš in božaš, je tvoje… kaj, če zajebeš? če krepko, grdo zaserješ?

čez nekaj let zraste čez glavo, zmerja, tepe, zabluzi,… skratka… kako lahko sprejmeš odgovornost za to? naj se s tem sploh spoprimem?

dokaz, da vedno tudi jaz ne natolcujem…

pošiljateljica mejla,  ki mi ga je kasneje fw-jala sodelavka, prosi za pomoč družinici, ki je pobegnila od pobesnelega kretena (moj, subjektiven opis, ocenjen po tem, kar sem uspela razbrati iz njihovega opisa - frik mož).

na koncu je pripisala, da pomoč “dobijo najbolj glasni, in ne najbolj potrebni!”

a sem vam jaz to že enkrat povedala, a? zdaj pa imam še dokaz iz real life-a… slednje barabe jedne, povsod se prigrizejo do pomoči (predvsem mislim na socialno, ipd…), pa je 1. ne potrebujejo, 2. niso do nje niti slučajno upravičeni, 3. odžirajo prostor in sredstva takšnim, ki naenkrat ostanejo brez vsega in se še toliko težje postavijo na svoje noge.

na drugi strani pa, ljudje, ki na ulici pogledajo stran, kot da bi vtaknili evro v škatlo za brezdomce, niti slučajno ne razmišljajo, da bi se lahko znašli v stiski. dejte no! koliko pa je treba, da človeka doleti nesreča?

mož zboli - zdravljenje stane še in še. bankrotiraš lahko. brez vsega ostaneš, če zgori hiša ali stanovanje. če izgubiš službo.

in vsi, ki kljub temu še vedno razmišljate, da SE VAM NE MORE NIČ ZGODITI,… pomagajte tistim, ki se jim je. ker - lahko!