ma, mi ne paše sedeti. in nočem stati. ne bi vpila. tudi ne šepetala. lačna nisem, ne žejna, preznojena, ali utrujena. zaspana še manj. ne želim brati. ne peti ali plesati. potovati? neee. ne maram za nove obleke, ne daje me osamljenost ali bolezen. ne želim potuhe, ne usmiljenja in ne glejte me postrani. danes je vse na - ne.

imam poln kufer navideznih prijateljstev, lepih pogledov in obljub. imam jih zvrhano žlico. niti drobtinice tvojega ljubosumja ali njene privoščljivosti ne spravim več gor. zdaj bom, kot mala čarovnica beti, tole žličko stresla v veliiik kozarec, premešala kristalno vsebino in vsakemu od vas ponudila malo.

pa popijte nekaj svoje hudobije in jo okusite! in - naj vam tekne!

kar pomnim, me je zanimalo, kako lahko svojci v treh dneh pripravijo pogrebni obred in vse, kar sodi poleg,  za svojega sorodnika, ki je preminil. ozirajoč se na dejstvo, da jih novica, četudi je morda po malem pričakovana, potolče, spravi v bes in jok, organizirajo, skličejo znance, naročijo rože, povabijo na kosilo (a, sedmina. no, tudi razloga za obstanek te neumne navade prav dobro ne štekam…) in se zahvalijo vsem, ki so povečini itak prišli firbce past. ja, kaj, a ni res???!!!

zjutraj se mi je posvetilo. ljudje se v tistem afektu sploh ne zavedajo, da nekoga ne bo več v njihov vsakdan. da se skupaj ne bodo več smejali, kaj šele prepirali. šok ublažijo kakšni antikajvemkaj, po njih se lažje spi, pa tudi dan se zdi naenkrat kar nekako sprejemljiv. prava bolečina in spoznanje prideta kasneje. veliko kasneje…

raje imam, če ljudje rečejo, da vozim dinamično, kot pa brez glave.

včeraj pa sem nemarno izsilila prednost na glavno cesto. brez glave! ne nalašč. daleč od tega. ker se je neki ljubljančan, na srečo, izza ovinka pripeljal z manj kilometri, kot se sama običajno na istem odseku, sem - preživela. dobesedno. in če me je najprej žrlo dejstvo, da se to meni ne dogaja, nikoli in nikdar, vedno pregledam dvakrat, preden zavijem, prehitim, zaviram, me danes nekaj drugega… jok in tresavica naj bi bila dokaj normalna reakcija, če pomisliš, kako pofukano blizu sem bila strganju s ceste in sestavljanju tistega, kar bi od mene ostalo.

ne. samo umaknila sem se nazaj, počakala, da se gneča avtomobilov, ki sem jo povzročila, odpelje dalje in zavila. kot sem želela že v prvem poskusu. nobene panike ne znam pokazati, bitje srca je normalno, kolena so primiru. PA KAJ PRI PIZDI JE NAROBE Z MANO??? hladno, nezavedajoč, kaj sem pravkar naredila. nezavedajoč, čemu sem za las ušla. in nazavedajoč, da je bil v tistem momentu nekdo drug veliko bolj priseben, da je mojo bedarijo rešil. žal mi je. in hvala.

res ne vem, kdo si je želel, da se danes zjutraj še zbudim v svoji postelji, ampak hvaležna sem mu/ji/jim. ker se včeraj res še nisem bila pripravljena kar posloviti. ne tako.

ampak saj to je… ne pričakujemo, da se lahko nit brez pomisleka konča… vsak dan. vsako minuto. ti pa se od doma odpelješ skregan z družino, sošolko pošlješ v “lepe kraje”, uslužbenki na oknu malo zagroziš, pa čeprav ne misliš resno. kaj od tega bi storila, če bi vedela, da se ne bom imela več priložnosti opravičiti?

***

ko bom danes na poti v službo, bom pogledala štirikrat. še z nekaterimi se moram namreč pobotati, preden me naslednja bedarija spravi v vodoravni položaj.

menda se bo v soboto pooblačilo… no, meni se stemni vsake toliko že med tednom. za to res ne čakam vikenda!

dovolj je že, če me nekdo na uradniškem okencu “prijazno” nazja, zakaj hudiča pa nimam tega in tega dokumenta… ja, ker sem bila PRED FAKERSKE POL URE PRI VAS, PA TEGALE NITI Z BESEDO NISTE OMENILI!!! in zato, ker SEM KLICALA ŽE PREJŠNJI TEDEN ZA TAISTO ZADEVO, PA TUDI ŠE NISTE VEDELI, DA RABIM TA KLINČEV IZPIS IZ MATIČNE KNJIGE, MAR NE???!

res mi je neverjetno, da za enim okencem s točno določeno vsebino (dela samo eno zadevo in nič drugega) nimajo pojma, kaj počnejo, katere ceglce potrebuješ za kaj, kaj predložiti, da bo postopek stekel,… jebemjim… cel dan sem porabila za podaljšanje vozniškega dovoljenja! pa čeprav sem bila en teden prej tam, da povprašam, kaj vse potrebujem. in čeprav sem še 3 dni prej klicala, če je to TO! kar pošiljali bi me okoli. ko sem pa narahlo sredi čakalnice glasno ponorela in čez par minut totalno popizdila, da sem sploh ukradla pozornost mladenke v modrem, so mi potrdilo izdali v pičlih 15ih minutah.

na zdravniški pregled (pravzaprav smo preverili samo moj vid, cca 5 min je trajal) sem bila naročena ob 9h zjutraj, končala sem ga točno ob pol 12h! raje ne povem, kako sem se zaposlila med čakanjem…

***

sploh pa si ne predstavljam, kako podobne zadeve urejajo redno zaposleni. fuknejo vsake toliko dan dopusta, da lahko uredijo vozniško, podaljšajo potni list, pridobijo dovoljenja za gradnjo,…

najdimo tistega jebenega človeka, ki je odgovoren za »nikakvo« situacijo ob bregovih rek, ki so poplavljale minulo jesen! ali za organizacijo, da se to uredi!!!

ker, oprostite, če to ni resorno ministrstvo z okoljskim prvim možem, če to niso lokalne oblasti, če to nismo vaščani, občani, meščani, koji kurac bo potem pospravil polletno svinjarijo?! dele pralnih strojev, cunj, embalaž, plastike, kovine? marsovci??? a vas, mimogrede, bivajoče, stanujoče ali začasne prebivalce napr. ob savinji »a ma čisto nič« ne briga, v kakšnem okolju bivate???

non stop se »pravdate«, kako vam tovarne uničujejo kvaliteto bivanja… pa mislim, da jih pri nas ni več veliko, ki bi upale delovati izven evropskih okvirov čistilnih naprav. se mi pa zdi, da bo zrak manj onesnažen in nevarni delci bodo kar izpuhteli neznano kam, ko boste od zavarovalnic izterjali zahtevano odškodnino…

da bi pa se zbrali eno soboto in »popucali« lastno svinjarijo (ki se je v poplavah pač malo pomaknila, torej je na mojem bregu packarija vrhnjih sosedov!!!), to pa ne! aaa!

samo pizdakamo vsi skupaj (se opravičujem, sem pač ena od izgubljenih duš, ki v stavek preprosto morajo vključiti kletvico, da lažje dihajo… pa še – neko težo, poudarek da tak izraz, se vam ne zdi? J), še dolgo pa ne bomo pripravljeni temeljito pomesti svojega praga…

tako… nepomembno, nedoločljivo, neizrekljivo je… človek ne verjame, da se mu kaj takega (pri živem telesu) še lahko zgodi…

po tem, ko pravzaprav izgubiš zadnjo trohico upanja, da bo kdaj (odslej) drugače… možno je… ko najmanj pričakuješ, udari kot strela z jasnega… te malo potolče (stanje danes), nato pa počasi zavrti (stanje ju3) in nato bo vse bolje, večje, močnejše,… potem se končno privadiš, navadiš in ugotoviš, da brez ne bi šlo več…

kakšno razočaranje, ko razumeš, da nič ni večno!

“pršu sem na idejo genialno,
zdaj jo pa izvajam maksimalno.
morda se zdela vam bo destruktivna,
a ideja zlo je perspektivna.
sem pameten težko živel,
zato sem se odloču, da bom znorel!”

***

smolarjev adi in “jaz sem nor”.

pa kar verjamem,  da lahko kot “nor” hitreje, lažje, bolje prideš “skoz”. pa ne glede na to, kam češ priti.

odstopaj od družbeno sprejemljivih standardov, proglasili te bodo za “norega”, ampak boš pa car - vsem se boš smilil, vsa pravila se bodo prilagajala tebi, nihče te ne bo tolkel, ker si drugačen! ker drugačne moramo sprejeti takšne, kot SO! in drugačnih ni dovoljeno diskriminirati! in drugačni se ne smejo počutiti zapostavljene… tako o tem “strokovnjaki”…

hvalaklincu, da si vsaj tukaj pravico do lajanja in pizdakanja še lastim, povsod okoli bi tako najraje imeli, da nič ne  razmišljam, ker bi (bognedaj!) morebiti še kaj naumila…