živim kot dirjajoči vlak. ki divja med državami, z redkimi, res redkimi postanki in, kot fijakarski konj, zgolj s fiksnim ciljem pred očmi. ne gledam levo, da me ne bi zvrnilo, ne oziram se desno, ker obstaja možnost, da iztirim.

z eno napako - cilj se venomer oddaljuje in nisem prepričana, da je želja enaka, kot je bila pred mesecem, celo letom… je mogoče, da bi rada zavila kam drugam? namesto v ameriko raje v avstralijo? in če ja, kako naj to naredim brez večjih pretresov? nimam načrta, plana, nimam zemljevida, nič se nisem pripravila… zakaj, pri hudiču, se lahko ti v momentu nekaj odločiš in naslednji moment si že na letalu, jaz pa moram vsaj 1 mesec prej pakirati, da sem prepričana vase? in še potem me na letališču osemkrat zvije, ali ne bi raje ostala domaaa…

in ta moj vlak, ne… venomer vstopajo neki novi ljudje. znanci, kajpada. redki se z mano peljejo tako dolgo, da postanejo prijatelji… vrat vsakomur raje ne odprem. preračunljivo presodim, da mi bo morebiten spor s kom, ki mi postane blizu, zelo škodoval. pred žalostjo se torej zavarujem tako, da enostavno prižgem rdečo luč… ni vstopa!

pa še vedno me kdo preseneti, ki kar nekako mimo švigne, še preden se zavem, pa že tava po moji glavi…

kljub vsem mojim obrambnim mehanizmom, ključavnicam, alarmu, dvojnim steklom in neprebojnemu jopiču ti je uspelo - me razočarat in moj vlak poslat na izhodiščno točko.

aaa, zato torej vlak nikoli na cilju ne zaključi poti, ampak vozi vedno znova in znova…

nazaj se ne bom ozirala. le otroški jok ostane za zimskimi radostmi s prvim pomladanskim soncem. poletno sled po pesku zabriše odpadlo jesensko listje. zima prekrije vse. tako to gre. zakaj bi torej iskala pot, ki sem jo že prehodila? imam možnost karkoli popraviti?

no, in ta makedam, ki me nosi trenutno, je… orientiran v pravo smer? kaj pa vem. včasih se mi že zdi, da mi je kompas nekdo nemarno pokvaril, zdaj pa tavam v krogu, če pa vendar najdem kakšen kažipot, mi ga veter obrne s takšno hitrostjo, da si ne uspem zapomniti, kako dalje… kot stezosledec, ki pod lupo išče pravo pot, sem bolj podobna iskalcu zakladov… jaz pa bi samo končno rada našla - mir. ne bi zlata, denarja, bogastva, samo - pomirjujoče stanje in normalno dihanje…

in tista pot, ki je šele pred mano? vsaj ta bi lahko bila tlakovana. ali pa asfaltirana! v mislih si jo znam predstavljati… skozi oblake in točo jo prav dobro vidim… zavita v meglo, pa vseeno ravno prav v sončni legi, da bo živeti prijetno. pa bo res?

ni hudič, da se mi enkrat ne bo treba več ukvarjat s tem! samo psa vodnika rabim…

v osnovni šoli sem “požirala” knjige. brala sem vse živo. le ena zadeva je bila pomembna - platnice. lahko si mi jo desetkrat priporočil, postavil na mizo, prosil, ampak če me zunanjost ni pritegnila, je nisem odprla. ali pa sem že sredi uvoda spala.

in spet se spomnim na platnice danes, ko je pomembno le še, katero znamko nosiš, kaj obuješ, kako IZGLEDAŠ… aaa! hate this!

moja najboljša prijateljica ni manekenka. nihče od mojih prijateljev ni prav posebej Lep. celo tisti, ki bi ga poročila, ni najlepši. pa jih imam rada - zaradi njih samih.  znajo me do solz nasmejati in do višav razkurit! polepšajo mi najbolj bedne momente. znajo se pogovarjati - poslušati in govoriti. svetovati. razumeti. kaj bi si torej lahko še želela?!

seveda obstajajo tudi takšni, ki imajo res srečo, da se družijo “samo z lepimi ljudmi”… res, kakšna sreča!

je mar lepota predpogoj za - življenje?! srečo?! veselje?!!! jebemu, brez nje res ne bi zmogli…

sprašujem se, resno se sprašujem, koliko so stvari, ki se mi v življenju zgodijo in dogajajo, sploh odvisne od mojih dejanj in koliko od zvezde, pod katero sem rojena? če me je sploh katera hotela vzeti pod svoje okrilje, ko pa mi je usojeno biti ženska butara…

no, morda k počutju res pripomore - vreme? ali pa bi raje začela verjeti, da ima prav moj dnevni horoskop in si bom po njem orientirala dan… če tako pravi…

in če bo šlo kaj drugače, kot sem si zamislila, lahko to, prosim, pripišemo mojemu podznaku? on je kriv, on je kriv, ooooon!

nace je 75letnik, po poklicu strugar. življenje je posvetil poklicu, ljubeči ženi in štirim otrokom. zdaj je upokojenec, ponosni dedek dvema vnukoma in vnukinji. včasih bi jim rad kupil kaj lepega - pa se komaj prebija iz meseca v mesec, stroški so pravzaprav enaki, ali živiš sam ali pa še kdo poleg tebe - voda teče za enega ali več ljudi, elektrika ne sprašuje, koliko vas je pri hiši,.. na srečo njegovi otroci ne trpijo pomanjkanja in mu velikokrat priskočijo na pomoč.

ko je po hudi in dolgotrajni bolezni umrla žena, se mu je sesul edini svet, ki ga je poznal - v katerem je vedno imel osebo, s katero je delil skrbi in veselje. ostal je sam s sabo. nekaj let je sicer še poskušal kaj postoriti v okolici, a je pred vsako zimo težje - kdo bo nasekal drva, pripravil kurjavo, kdo pospravil zadnji pridelek, ki je še ostal na njivi,… najstarejša hči mu je že velikokrat predlagala, da bi domačijo prodal, da bi ga vzela k sebi in skrbela zanj. vsi otroci se strinjajo, da bi mu bilo lepše, bil bi brez skrbi in ukvarjal bi se samo s tistim, kar mu še daje voljo in pogum. nace tuhta. da bi prodali nekaj, za kar je leta garal? nihče ne bo znal tako lepo urediti trate pred hišo, nihče ne bi skrbel za tisto rjavo ograjo, ki jo je postavljal par mesecev in bogve, kaj bi se zgodilo z gugalnico, ki jo je postavil za ženo in ki jo že od njene smrti ziba samo veter… misel, da bi tujec naselil ta lepi košček sveta in ga spremenil v svoje razkošje, ga moderniziral in mu vdahnil novo življenje, ga je mrazila.

nace letos ni dočakal pomladi. domačiji se nihče ne približa. prerašča jo mah, plevel in bršljan. bi tako želel?

fascinantno, ampak ne pretiravam, fascinantno mi je gledati tele net profile, majspejse, fejsbuke, ipd.

zakaj?

neverjetno se mi zdi, česa je sposobna sodobna tehnologija… na enem mestu oz. iz najljubše “sedežne”, domače kuhinje ali pisarne ves svet v ponedeljek zjutraj seznaniš, kaj in s kom si preživel konec tedna. poklepetaš, prilepiš kakšno sliko, baje ima uporabnik celo lastno oglasno desko, ali kako že. poleg pridaš še komad trenutnega navdiha, sestaviš lestvico naj prijateljev, ipd… vaaa!

prav, če je to vrsta zabave… vsi jo potrebujemo - kakšna ura pred računalnikom ne škodi, bo kdo rekel. res ne… ampak koliko nas pa je dejansko takih, ki se tega (nenapisanega) pravila držimo? ki vemo, da kvari oči, škodi pristnim človeškim kontaktom,…? eee, več ali manj vemo vsi, tudi moja malenkost, pa vseeno buljim v kišto po 10ur dnevno… vse je skoncentrirano nanjo - šola, služba, niti usranega računa za telefon ne grem več plačati na pošto in se pizdit v vrsto!

da se ne oddaljim - pred dnevi mi sodelavka zaupa, da je “kupila prijatelja”… wtf?! nič mi ni jasno, zato mi pojasni sistem, po katerem ob prijavi na neko stran dobiš kup denarja, s katerim mirno razporejaš - kot plačo razporedim za plačilo položnic, bencin in kofete, tako na spletu prioritetno razporejaš frende… in večje, kot je povpraševanje po tebi, bolj ti raste cena… vse skupaj me konkretno spominja na sodobno (sicer milo) sužnjelastništvo… ali na oblastniško in apriori čisto belo raso NAD “črno “ali “rumeno”… če me razumete - miselnost, kupiti nekoga in si ga lastiti…

in nadalje - izbiranje, nabiranje, dodajanje “prijateljev”… (moj primer ni verodostojen, ker stran pogledam vsake par mesecev in dodam, kdor pač doda mene…) dejansko tvoj prijatelj postane kdorkoli, ni nuje, da si kadarkoli prej slišal zanj in je lahko neki osebek xyz iz xwz kraja… okej, širjenje poznanstev, bi rekli… pa ste res lahko z vsemi 500timi na svojem ”oddelku” v stalnem kontaktu, da odkrivate njihove dežele, prepričanja,… ali pa gre, kot sem tudi že slišala, za tekmovanje v priljubljenosti, nabiranju znancev, pa čeprav jih niti enkrat ne klikneš in povečevanju števila za… samopotrjevanje?

naj ne bo razumljeno napak, že zgoraj sem pojasnila, da je to fina zadeva - za prosti čas. skrbi me samo, da si čas za urejanje teh strani nekateri trgajo tudi od službenega in družabnega življenja… da to postaja nekakšna odvisnost?…

imela sta klop co v parku in v stari kavarni svoj kot,

molčala sta dolgo ob mraku, poslušala glasbo brez not.

takšna je bila ljubezen, mnogi so se ji smejali,

takšna je bila sreča, mnogi je niso poznali…

(fl)

življenje bi se obrnilo na glavo.

ker vedno spim z enim uhom na preži, bi me zbudil vsak smrk. iz enega smrka bo sledil jok. in nato dreeetje, ki bi me prislilo, da vstanem in to vreščeče bitje (če bo kričač, se gotovo ne bo vzel po meni :)) nahranim. potem bi mogoče lahko spala še kakšno uro. če se ne bo prej elegantno odločil lulat, pa še kakat in (po obilnem zajtrku) še bruhat! aaa.

previjanje, preoblačenje, sprehod do trgovine in nazaj domov. obvezno pred kosilom še “pokazat se” babicama… obema, jasno, da katera ne bi bila užaljena, da te je videla prej, kot druga…

kooončno, opoldanski počitek, ko boš moral vodoravno. te bom že utrudila na svežem zraku, da boš vsaj dve uri sanjal…  pa bova spet hranila, “podirala kupček”, previjala in žgečkala… in zvečer bova obvezno brala pravljice… najprej jih bom jaz, čez leta, upam, ti meni…

ampak, saj je še čas…

pomlad? če kdaj, pa letos deluje…

tale metuljad s svojim lovljenjem povzroča prave trebušne krče… jebemu, mi je treba tega???

in naj bi bilo lepo. jaz pa si želim, da takooole, s svetlobno hitrostjo, mine! kakor hitro je mogoče. utruja me, ko napenjam zadnje mišice, da se z vso silo upiram! pobere mi vso voljo - pa to ni pomladanska utrujenost.

preprosto mi ne sede tale tvoj - “ti se kr sprost”… nimam jajc, ja!

obljubim, da se bom potrudila. 

ti ne težit, kadar bom slabe volje. 

biti tiho, ko boš potreboval mir.

ne zganjati ljubosumja, ker nimam konkurence.

če mi uspe, bo to zelo majhen korak za človeštvo, a velik za človeka, kot sem jaz! potem mogoče obetava…