nace je 75letnik, po poklicu strugar. življenje je posvetil poklicu, ljubeči ženi in štirim otrokom. zdaj je upokojenec, ponosni dedek dvema vnukoma in vnukinji. včasih bi jim rad kupil kaj lepega - pa se komaj prebija iz meseca v mesec, stroški so pravzaprav enaki, ali živiš sam ali pa še kdo poleg tebe - voda teče za enega ali več ljudi, elektrika ne sprašuje, koliko vas je pri hiši,.. na srečo njegovi otroci ne trpijo pomanjkanja in mu velikokrat priskočijo na pomoč.

ko je po hudi in dolgotrajni bolezni umrla žena, se mu je sesul edini svet, ki ga je poznal - v katerem je vedno imel osebo, s katero je delil skrbi in veselje. ostal je sam s sabo. nekaj let je sicer še poskušal kaj postoriti v okolici, a je pred vsako zimo težje - kdo bo nasekal drva, pripravil kurjavo, kdo pospravil zadnji pridelek, ki je še ostal na njivi,… najstarejša hči mu je že velikokrat predlagala, da bi domačijo prodal, da bi ga vzela k sebi in skrbela zanj. vsi otroci se strinjajo, da bi mu bilo lepše, bil bi brez skrbi in ukvarjal bi se samo s tistim, kar mu še daje voljo in pogum. nace tuhta. da bi prodali nekaj, za kar je leta garal? nihče ne bo znal tako lepo urediti trate pred hišo, nihče ne bi skrbel za tisto rjavo ograjo, ki jo je postavljal par mesecev in bogve, kaj bi se zgodilo z gugalnico, ki jo je postavil za ženo in ki jo že od njene smrti ziba samo veter… misel, da bi tujec naselil ta lepi košček sveta in ga spremenil v svoje razkošje, ga moderniziral in mu vdahnil novo življenje, ga je mrazila.

nace letos ni dočakal pomladi. domačiji se nihče ne približa. prerašča jo mah, plevel in bršljan. bi tako želel?