v osnovni šoli sem “požirala” knjige. brala sem vse živo. le ena zadeva je bila pomembna - platnice. lahko si mi jo desetkrat priporočil, postavil na mizo, prosil, ampak če me zunanjost ni pritegnila, je nisem odprla. ali pa sem že sredi uvoda spala.

in spet se spomnim na platnice danes, ko je pomembno le še, katero znamko nosiš, kaj obuješ, kako IZGLEDAŠ… aaa! hate this!

moja najboljša prijateljica ni manekenka. nihče od mojih prijateljev ni prav posebej Lep. celo tisti, ki bi ga poročila, ni najlepši. pa jih imam rada - zaradi njih samih.  znajo me do solz nasmejati in do višav razkurit! polepšajo mi najbolj bedne momente. znajo se pogovarjati - poslušati in govoriti. svetovati. razumeti. kaj bi si torej lahko še želela?!

seveda obstajajo tudi takšni, ki imajo res srečo, da se družijo “samo z lepimi ljudmi”… res, kakšna sreča!

je mar lepota predpogoj za - življenje?! srečo?! veselje?!!! jebemu, brez nje res ne bi zmogli…