nazaj se ne bom ozirala. le otroški jok ostane za zimskimi radostmi s prvim pomladanskim soncem. poletno sled po pesku zabriše odpadlo jesensko listje. zima prekrije vse. tako to gre. zakaj bi torej iskala pot, ki sem jo že prehodila? imam možnost karkoli popraviti?

no, in ta makedam, ki me nosi trenutno, je… orientiran v pravo smer? kaj pa vem. včasih se mi že zdi, da mi je kompas nekdo nemarno pokvaril, zdaj pa tavam v krogu, če pa vendar najdem kakšen kažipot, mi ga veter obrne s takšno hitrostjo, da si ne uspem zapomniti, kako dalje… kot stezosledec, ki pod lupo išče pravo pot, sem bolj podobna iskalcu zakladov… jaz pa bi samo končno rada našla - mir. ne bi zlata, denarja, bogastva, samo - pomirjujoče stanje in normalno dihanje…

in tista pot, ki je šele pred mano? vsaj ta bi lahko bila tlakovana. ali pa asfaltirana! v mislih si jo znam predstavljati… skozi oblake in točo jo prav dobro vidim… zavita v meglo, pa vseeno ravno prav v sončni legi, da bo živeti prijetno. pa bo res?

ni hudič, da se mi enkrat ne bo treba več ukvarjat s tem! samo psa vodnika rabim…