živim kot dirjajoči vlak. ki divja med državami, z redkimi, res redkimi postanki in, kot fijakarski konj, zgolj s fiksnim ciljem pred očmi. ne gledam levo, da me ne bi zvrnilo, ne oziram se desno, ker obstaja možnost, da iztirim.

z eno napako - cilj se venomer oddaljuje in nisem prepričana, da je želja enaka, kot je bila pred mesecem, celo letom… je mogoče, da bi rada zavila kam drugam? namesto v ameriko raje v avstralijo? in če ja, kako naj to naredim brez večjih pretresov? nimam načrta, plana, nimam zemljevida, nič se nisem pripravila… zakaj, pri hudiču, se lahko ti v momentu nekaj odločiš in naslednji moment si že na letalu, jaz pa moram vsaj 1 mesec prej pakirati, da sem prepričana vase? in še potem me na letališču osemkrat zvije, ali ne bi raje ostala domaaa…

in ta moj vlak, ne… venomer vstopajo neki novi ljudje. znanci, kajpada. redki se z mano peljejo tako dolgo, da postanejo prijatelji… vrat vsakomur raje ne odprem. preračunljivo presodim, da mi bo morebiten spor s kom, ki mi postane blizu, zelo škodoval. pred žalostjo se torej zavarujem tako, da enostavno prižgem rdečo luč… ni vstopa!

pa še vedno me kdo preseneti, ki kar nekako mimo švigne, še preden se zavem, pa že tava po moji glavi…

kljub vsem mojim obrambnim mehanizmom, ključavnicam, alarmu, dvojnim steklom in neprebojnemu jopiču ti je uspelo - me razočarat in moj vlak poslat na izhodiščno točko.

aaa, zato torej vlak nikoli na cilju ne zaključi poti, ampak vozi vedno znova in znova…