potem, ko je lani dodobra uničilo praktično ves pridelek kmetov in s sabo odneslo hektarje hmeljskih žičnic, podrlo ali pa “do golega” olupilo drevje, sesulo par avtomobilov in v nekaj minutah opustošilo praktično vso savinjsko dolino, je neurje spet udarilo! tokrat so jo skupili “okoličani” kamnika, gornjega grada, prekmurja,… ne najlepši prizori hip zatem.

oglasile so se zavarovalnice. glede na državno sofinanciranje pri zavarovanju nekaterih poljščin so menda pričakovale, da bodo kmetje svoje obdelovalne površine bolj zaščitili pred neurji, poplavami, sušo. naravnimi katastrofami, ki jih ded ne pomni. za nekatere je mnogo izmed nas prvič slišalo po radiu iz oddaljene afrike in videlo po tv iz nepredstavljive azije. skratka, pri nas se pa to že ne more zgoditi… več kot očitno je, da klimatske spremembe, topla greda in zmeda naravnega bioritma niso več abstraktni pojmi. kot oreh debela toča je, vsaj za nekaj sekund, precej otipljiva! še bolj jo občutiš pri debelini denarnice, ko pelješ avto na cenitev. ki slučajno za tovrsten “pojav” ni zavarovan, zato se obriši pod nosom.

po nekaterih navedbah naj bi samo letos našteli sedem množičnih naravnih katastrof, lani 14. velja opomniti, da je pred nami do konca leta še polnih 5 mesecev?

vreme se očitno požvižga, ali vzame kakšno človeško življenje ali pa zgodovinski hram, kot je bila franja. rekla bi celo, da je tako vseeno nam - začne se z odmetavanjem žvečilnih, nadaljuje pri neločevanju odpadkov, konča pa pri odvisnosti od hlapov, zaradi katerih ne znamo niti do trafike peš!

sicer smo še malenkost oddaljeni od katastrofalnega pekinškega smoga, a to nikakor ne za čas svetlobnih let. tudi italijanske smeti še niso naš problem. nisem prepričana, kako dolgo bomo še lahko živeli, kot živimo. sami zase in samo zase.

“trhel in nevaren most” je njegov dom. poleti je eden najsrečnejših ljudi. pogled iz “časopisne” postelje seže čez in čez, jutranji blesk sonca v reki napolni baterije in videti je, da bo dan - lep.  na jesen je neodločen. naj tvega ali pospravi in izbere zavetišče? okleva ves ta čas, ko odpada listje. naposled ostane zunaj. živela svoboda, si misli! “pa naj me pobere, ako je takšna volja. sicer se bom veselil pomladi, užival ptičje petje in hrepeneče zrl v nebo.” starikav obraz nosi naokrog. vsako leto doda več gub. preveč, glede na leta. a ponosno drži ramena nazaj, ko sede na klop in čaka. koga ali kaj, še sam ne ve.

“svinčene oči” ga prebadajo, ko stopa po ulici navzgor. nikogar ne zanima, kako je pristal, kjer je. nikogar, zakaj je ostal sam. nikogar ni, ki bi vprašal po zdravju. davno je bilo, ko je rekel, da kovancev na ulici pa že ne bo zbiral. danes jih je vesel. a še vedno ne prosi zanje. zato ga turisti prezrejo, šolarji obhodijo, le redki “sosedje” ga sploh opazijo.

saj nima več 15 let, da bi še iskal priložnosti. in tudi, če bi volja bila, splahnelo je tisto, za kar bi bilo vredno živeti. tisto nekaj, ki bi vlivalo poguma in moči.

al ko bi takrat s sabo nosil isto glavo, ravnal bi drugače…

dokler si mlad, je vedno premalo izkušenj, še ne dovolj znanja, težko “srečaš pamet”. ko slaviš 50+, počasi izhlapijo trenutki, da bi izkušnje, znanje in pamet še lahko uporabil.

tuj ji je takšen način življenja. tuji so ji ljudje, ki mu stojijo ob strani. čudna hrana, ki bi ji jo rad pripravil, nenavadna so oblačila, ki jih nosi. nenavaden je. tako - črn?! koliko njenih prijateljev bi ga sprejelo? kako bi govorila? kdo bi ga vzel v službo? v katerega boga bi verjela? kakšno vzgojo uporabila za njunega novorojenca?

premleva. tuhta. dvomi. komu naj prisluhne? srcu ali lastni krvi?

iztekajo se nocojšnja trenja. tema tokratnje oddaje - poroka: da ali ne?

med preklapljanjem ujamem del razprave… od tega, ali bi se morala jj oz. lepi pahor poročiti ali ne, se že z naslednjim prispevkom ukvarjajo z istospolnimi družinami… ooops! preskok niti ni majhen, ne? dve stvari bi želela izpostaviti.

prvič, pri besedni zvezi istospolne družine (moje skromno mnenje, valda) gre za:

ljudi, ki se imajo radi. in so v prvi vrsti ljudje. popravljam, tudi v drugi vrsti so samo ljudje. in v tretji, in v četrti,… skratka - kadar je vmes ljubezen, je zame povsem postransko, za kakšno zvezo gre - zaradi mene ima lahko moški 5 žena, z vsako par otrok, zaradi mene, če živijo skupaj ali, kot zasledim nedavno v enem od tujih šovov, če žene postanejo najboljše prijateljice… me ne zanima - ker nisem ena izmed njih, ne ukvarjam se, ali bo mož nocoj spal pri meni ali v sosednji sobi, poleg tega se ne ukvarjam z njegovim finančnim stanjem,… resnici na ljubo, ne razumem, kako mu uspe preživeti 30 ljudi,… VENDAR PONAVLJAM, DA TO NI MOJA STVAR. KOT TUDI TO NI STVAR SOSEDOV, PRIJATELJEV IN ZNANCEV! če želijo, pomagajo, sicer - adiiijo!

in drugič,

besedna zveza istospolna družina pomeni - družino! ne vem, moram pogledati, kaj zakon opredeljuje kot družino, mislim pa si, da zakonca (ali pa vsaj moškega in žensko, ki skupaj živita) z najmanj enim otrokom… seveda pa ni pomembno, ali je oče pijanec in mlati mamo vsak ljubi dan, ni pomembno, če se mama daje dol s svojim šefom, je totalno neodgovorna in vidi otroke le kakšen konec tedna, ko bi jih najraje odpeljala h kakšni stari mami, da bo prosta… NE, VSE TO NI POMEMBNO. VAŽNO JE, DA IMATA MOŠKI IN ŽENSKA OTROKA IN POSTANEJO DRUŽINA!

dokaj nenavadno se mi potem zdi, da na vdovo nihče ne pritiska, naj si vendar takoj poišče lepotca, ki bo skrbel za njene otroke… ki jih bo vzgajal, ker sicer otrok ne bo imel normalnega otroštva… le zakaj pa je odraščati z mamo bolj sprejemljivo, kot pa odraščati z dvema - mamama?

dejstvo, da bo čez nekaj let otrok razlagal v šoli, da ima dva očeta, kar peče v oči, ker predpostavljam, da ga niti v mestih, kjer je vse “kao” veliko bolj odprto za novosti in drugačnost, sošolci ne bodo sprejeli medse - vsaj kot običajnega ne. dobil bo neko znamko na čelo. zaznamek na uho. skratka, ta ima pa doma tako in tako… KAJ KOGA BRIGA, KAKO IMAJO PRI SOSEDIH?!

tisto zasmehovanje sovrstnikov je samo odraz našega “napredka” in preklemanske OZKOGLEDNOSTI FIJAKARSKIH KONJEV NA DVEH NOGAH!

pa naj herbart še tako trdi, da je vzgoja tista, ki človeka loči od živali,…

idiota, ki je razlog, zakaj ne smem preklinjat, našel v preprostem dejstvu, da sem vendarle ženska, bi s kravato obesila na vrata in vsakič, ko bi prišla domov, z veseljem fejst zaloputnila!

enako bi počela še s kretenom, ki me je zadnjič brez vprašanja postavil za štedilnik - ker bi pač naj ženske znale le kuhati! in likati. in prati. in sesati!!!

kravatlc bi pa še dvakrat bolj zategnila (samo do rdečice na licih) onemu mehaniku, ki se mi je v obraz režal, ko je razlagal, kaj je vžigalna tuljava - razumem, da nisem zelooo kredibilen sogovornik, ampak da me pa tako podcenjuje…

in ker sem ženska, ne smem hoditi naokoli z nogami, ki sem jih obrila včeraj zvečer, ne pa danes zjutraj! in ker sem ženska, ne smem iti na kavo v trenirki! ker sem ženska, je čudno, če igram namizni nogomet! in ker sem ženska, je skrajno čudno, ko naročim pivo! smešno?

kako groteskno je potem šele dejstvo, da ženske po svetu težje plezajo (če sploh) po lestvicah uspešnosti zgolj in samo zato, ker jim med nogami nič ne binglja?! oprostite, no!

živim kot dirjajoči vlak. ki divja med državami, z redkimi, res redkimi postanki in, kot fijakarski konj, zgolj s fiksnim ciljem pred očmi. ne gledam levo, da me ne bi zvrnilo, ne oziram se desno, ker obstaja možnost, da iztirim.

z eno napako - cilj se venomer oddaljuje in nisem prepričana, da je želja enaka, kot je bila pred mesecem, celo letom… je mogoče, da bi rada zavila kam drugam? namesto v ameriko raje v avstralijo? in če ja, kako naj to naredim brez večjih pretresov? nimam načrta, plana, nimam zemljevida, nič se nisem pripravila… zakaj, pri hudiču, se lahko ti v momentu nekaj odločiš in naslednji moment si že na letalu, jaz pa moram vsaj 1 mesec prej pakirati, da sem prepričana vase? in še potem me na letališču osemkrat zvije, ali ne bi raje ostala domaaa…

in ta moj vlak, ne… venomer vstopajo neki novi ljudje. znanci, kajpada. redki se z mano peljejo tako dolgo, da postanejo prijatelji… vrat vsakomur raje ne odprem. preračunljivo presodim, da mi bo morebiten spor s kom, ki mi postane blizu, zelo škodoval. pred žalostjo se torej zavarujem tako, da enostavno prižgem rdečo luč… ni vstopa!

pa še vedno me kdo preseneti, ki kar nekako mimo švigne, še preden se zavem, pa že tava po moji glavi…

kljub vsem mojim obrambnim mehanizmom, ključavnicam, alarmu, dvojnim steklom in neprebojnemu jopiču ti je uspelo - me razočarat in moj vlak poslat na izhodiščno točko.

aaa, zato torej vlak nikoli na cilju ne zaključi poti, ampak vozi vedno znova in znova…

nazaj se ne bom ozirala. le otroški jok ostane za zimskimi radostmi s prvim pomladanskim soncem. poletno sled po pesku zabriše odpadlo jesensko listje. zima prekrije vse. tako to gre. zakaj bi torej iskala pot, ki sem jo že prehodila? imam možnost karkoli popraviti?

no, in ta makedam, ki me nosi trenutno, je… orientiran v pravo smer? kaj pa vem. včasih se mi že zdi, da mi je kompas nekdo nemarno pokvaril, zdaj pa tavam v krogu, če pa vendar najdem kakšen kažipot, mi ga veter obrne s takšno hitrostjo, da si ne uspem zapomniti, kako dalje… kot stezosledec, ki pod lupo išče pravo pot, sem bolj podobna iskalcu zakladov… jaz pa bi samo končno rada našla - mir. ne bi zlata, denarja, bogastva, samo - pomirjujoče stanje in normalno dihanje…

in tista pot, ki je šele pred mano? vsaj ta bi lahko bila tlakovana. ali pa asfaltirana! v mislih si jo znam predstavljati… skozi oblake in točo jo prav dobro vidim… zavita v meglo, pa vseeno ravno prav v sončni legi, da bo živeti prijetno. pa bo res?

ni hudič, da se mi enkrat ne bo treba več ukvarjat s tem! samo psa vodnika rabim…

v osnovni šoli sem “požirala” knjige. brala sem vse živo. le ena zadeva je bila pomembna - platnice. lahko si mi jo desetkrat priporočil, postavil na mizo, prosil, ampak če me zunanjost ni pritegnila, je nisem odprla. ali pa sem že sredi uvoda spala.

in spet se spomnim na platnice danes, ko je pomembno le še, katero znamko nosiš, kaj obuješ, kako IZGLEDAŠ… aaa! hate this!

moja najboljša prijateljica ni manekenka. nihče od mojih prijateljev ni prav posebej Lep. celo tisti, ki bi ga poročila, ni najlepši. pa jih imam rada - zaradi njih samih.  znajo me do solz nasmejati in do višav razkurit! polepšajo mi najbolj bedne momente. znajo se pogovarjati - poslušati in govoriti. svetovati. razumeti. kaj bi si torej lahko še želela?!

seveda obstajajo tudi takšni, ki imajo res srečo, da se družijo “samo z lepimi ljudmi”… res, kakšna sreča!

je mar lepota predpogoj za - življenje?! srečo?! veselje?!!! jebemu, brez nje res ne bi zmogli…

nace je 75letnik, po poklicu strugar. življenje je posvetil poklicu, ljubeči ženi in štirim otrokom. zdaj je upokojenec, ponosni dedek dvema vnukoma in vnukinji. včasih bi jim rad kupil kaj lepega - pa se komaj prebija iz meseca v mesec, stroški so pravzaprav enaki, ali živiš sam ali pa še kdo poleg tebe - voda teče za enega ali več ljudi, elektrika ne sprašuje, koliko vas je pri hiši,.. na srečo njegovi otroci ne trpijo pomanjkanja in mu velikokrat priskočijo na pomoč.

ko je po hudi in dolgotrajni bolezni umrla žena, se mu je sesul edini svet, ki ga je poznal - v katerem je vedno imel osebo, s katero je delil skrbi in veselje. ostal je sam s sabo. nekaj let je sicer še poskušal kaj postoriti v okolici, a je pred vsako zimo težje - kdo bo nasekal drva, pripravil kurjavo, kdo pospravil zadnji pridelek, ki je še ostal na njivi,… najstarejša hči mu je že velikokrat predlagala, da bi domačijo prodal, da bi ga vzela k sebi in skrbela zanj. vsi otroci se strinjajo, da bi mu bilo lepše, bil bi brez skrbi in ukvarjal bi se samo s tistim, kar mu še daje voljo in pogum. nace tuhta. da bi prodali nekaj, za kar je leta garal? nihče ne bo znal tako lepo urediti trate pred hišo, nihče ne bi skrbel za tisto rjavo ograjo, ki jo je postavljal par mesecev in bogve, kaj bi se zgodilo z gugalnico, ki jo je postavil za ženo in ki jo že od njene smrti ziba samo veter… misel, da bi tujec naselil ta lepi košček sveta in ga spremenil v svoje razkošje, ga moderniziral in mu vdahnil novo življenje, ga je mrazila.

nace letos ni dočakal pomladi. domačiji se nihče ne približa. prerašča jo mah, plevel in bršljan. bi tako želel?

fascinantno, ampak ne pretiravam, fascinantno mi je gledati tele net profile, majspejse, fejsbuke, ipd.

zakaj?

neverjetno se mi zdi, česa je sposobna sodobna tehnologija… na enem mestu oz. iz najljubše “sedežne”, domače kuhinje ali pisarne ves svet v ponedeljek zjutraj seznaniš, kaj in s kom si preživel konec tedna. poklepetaš, prilepiš kakšno sliko, baje ima uporabnik celo lastno oglasno desko, ali kako že. poleg pridaš še komad trenutnega navdiha, sestaviš lestvico naj prijateljev, ipd… vaaa!

prav, če je to vrsta zabave… vsi jo potrebujemo - kakšna ura pred računalnikom ne škodi, bo kdo rekel. res ne… ampak koliko nas pa je dejansko takih, ki se tega (nenapisanega) pravila držimo? ki vemo, da kvari oči, škodi pristnim človeškim kontaktom,…? eee, več ali manj vemo vsi, tudi moja malenkost, pa vseeno buljim v kišto po 10ur dnevno… vse je skoncentrirano nanjo - šola, služba, niti usranega računa za telefon ne grem več plačati na pošto in se pizdit v vrsto!

da se ne oddaljim - pred dnevi mi sodelavka zaupa, da je “kupila prijatelja”… wtf?! nič mi ni jasno, zato mi pojasni sistem, po katerem ob prijavi na neko stran dobiš kup denarja, s katerim mirno razporejaš - kot plačo razporedim za plačilo položnic, bencin in kofete, tako na spletu prioritetno razporejaš frende… in večje, kot je povpraševanje po tebi, bolj ti raste cena… vse skupaj me konkretno spominja na sodobno (sicer milo) sužnjelastništvo… ali na oblastniško in apriori čisto belo raso NAD “črno “ali “rumeno”… če me razumete - miselnost, kupiti nekoga in si ga lastiti…

in nadalje - izbiranje, nabiranje, dodajanje “prijateljev”… (moj primer ni verodostojen, ker stran pogledam vsake par mesecev in dodam, kdor pač doda mene…) dejansko tvoj prijatelj postane kdorkoli, ni nuje, da si kadarkoli prej slišal zanj in je lahko neki osebek xyz iz xwz kraja… okej, širjenje poznanstev, bi rekli… pa ste res lahko z vsemi 500timi na svojem ”oddelku” v stalnem kontaktu, da odkrivate njihove dežele, prepričanja,… ali pa gre, kot sem tudi že slišala, za tekmovanje v priljubljenosti, nabiranju znancev, pa čeprav jih niti enkrat ne klikneš in povečevanju števila za… samopotrjevanje?

naj ne bo razumljeno napak, že zgoraj sem pojasnila, da je to fina zadeva - za prosti čas. skrbi me samo, da si čas za urejanje teh strani nekateri trgajo tudi od službenega in družabnega življenja… da to postaja nekakšna odvisnost?…