oglasile so se zavarovalnice. glede na državno sofinanciranje pri zavarovanju nekaterih poljščin so menda pričakovale, da bodo kmetje svoje obdelovalne površine bolj zaščitili pred neurji, poplavami, sušo. naravnimi katastrofami, ki jih ded ne pomni. za nekatere je mnogo izmed nas prvič slišalo po radiu iz oddaljene afrike in videlo po tv iz nepredstavljive azije. skratka, pri nas se pa to že ne more zgoditi… več kot očitno je, da klimatske spremembe, topla greda in zmeda naravnega bioritma niso več abstraktni pojmi. kot oreh debela toča je, vsaj za nekaj sekund, precej otipljiva! še bolj jo občutiš pri debelini denarnice, ko pelješ avto na cenitev. ki slučajno za tovrsten “pojav” ni zavarovan, zato se obriši pod nosom.

po nekaterih navedbah naj bi samo letos našteli sedem množičnih naravnih katastrof, lani 14. velja opomniti, da je pred nami do konca leta še polnih 5 mesecev?

vreme se očitno požvižga, ali vzame kakšno človeško življenje ali pa zgodovinski hram, kot je bila franja. rekla bi celo, da je tako vseeno nam - začne se z odmetavanjem žvečilnih, nadaljuje pri neločevanju odpadkov, konča pa pri odvisnosti od hlapov, zaradi katerih ne znamo niti do trafike peš!

sicer smo še malenkost oddaljeni od katastrofalnega pekinškega smoga, a to nikakor ne za čas svetlobnih let. tudi italijanske smeti še niso naš problem. nisem prepričana, kako dolgo bomo še lahko živeli, kot živimo. sami zase in samo zase.

“svinčene oči” ga prebadajo, ko stopa po ulici navzgor. nikogar ne zanima, kako je pristal, kjer je. nikogar, zakaj je ostal sam. nikogar ni, ki bi vprašal po zdravju. davno je bilo, ko je rekel, da kovancev na ulici pa že ne bo zbiral. danes jih je vesel. a še vedno ne prosi zanje. zato ga turisti prezrejo, šolarji obhodijo, le redki “sosedje” ga sploh opazijo.

saj nima več 15 let, da bi še iskal priložnosti. in tudi, če bi volja bila, splahnelo je tisto, za kar bi bilo vredno živeti. tisto nekaj, ki bi vlivalo poguma in moči.

al ko bi takrat s sabo nosil isto glavo, ravnal bi drugače…

dokler si mlad, je vedno premalo izkušenj, še ne dovolj znanja, težko “srečaš pamet”. ko slaviš 50+, počasi izhlapijo trenutki, da bi izkušnje, znanje in pamet še lahko uporabil.

premleva. tuhta. dvomi. komu naj prisluhne? srcu ali lastni krvi?

Objava je zaščitena. Za ogled vpišite geslo:

Geslo:

zato me je toliko bolj presenetilo, ko je sodelavec z vnukinjo ta teden dopustoval ob obali. ker je slovenija naenkrat postala zanimiva tudi hrvatom, pa čeprav le kot tranzit, se navalu ob prvi tekmi, ki so jo igrali šahovničani, ni mogel izogniti. in glej… z navdušenjem mi pripoveduje, kako ponosen narod da so, kako na vsakem koraku vidiš zastavo, klobuk ali majico v nacionalnih barvah. malčki nosijo drese svojih rojakov, mame lišpajo lica z bojnimi barvami, očetje tovorijo pivo in še kaj - vse za naše! 

bogve, kaj vse bi počeli mi, če bi pristali v četrtfinalu, ampak smo najbrž spet svetlobna leta oddaljeni. plus tega, da se niti približno uspehov ne znamo podobno veseliti. občutek imam, da navijači kar nekako prenehajo to biti, ko je na vidiku poraz. za nameček pa se potem še spičimo, da gremo ja vsi dobre volje in prešerno razigrani domov.

pa da se slučajno ne bi kdo izneveril tradicionalni slovenski navijaški politiki, ali bolje -  da ne bi kdo pozabil: sosed je še vedno sosed, tisti čez cesto ali oni čez mejo. oba sta žleht, treba ju je zajebavat, ničesar ne znata, kadar pa bi se uspelo izkazati, da jima gre bolje, kot nam - navali narod! s puško, jezikom in slovensko - nevoščljivostjo!

med preklapljanjem ujamem del razprave… od tega, ali bi se morala jj oz. lepi pahor poročiti ali ne, se že z naslednjim prispevkom ukvarjajo z istospolnimi družinami… ooops! preskok niti ni majhen, ne? dve stvari bi želela izpostaviti.

prvič, pri besedni zvezi istospolne družine (moje skromno mnenje, valda) gre za:

ljudi, ki se imajo radi. in so v prvi vrsti ljudje. popravljam, tudi v drugi vrsti so samo ljudje. in v tretji, in v četrti,… skratka - kadar je vmes ljubezen, je zame povsem postransko, za kakšno zvezo gre - zaradi mene ima lahko moški 5 žena, z vsako par otrok, zaradi mene, če živijo skupaj ali, kot zasledim nedavno v enem od tujih šovov, če žene postanejo najboljše prijateljice… me ne zanima - ker nisem ena izmed njih, ne ukvarjam se, ali bo mož nocoj spal pri meni ali v sosednji sobi, poleg tega se ne ukvarjam z njegovim finančnim stanjem,… resnici na ljubo, ne razumem, kako mu uspe preživeti 30 ljudi,… VENDAR PONAVLJAM, DA TO NI MOJA STVAR. KOT TUDI TO NI STVAR SOSEDOV, PRIJATELJEV IN ZNANCEV! če želijo, pomagajo, sicer - adiiijo!

in drugič,

besedna zveza istospolna družina pomeni - družino! ne vem, moram pogledati, kaj zakon opredeljuje kot družino, mislim pa si, da zakonca (ali pa vsaj moškega in žensko, ki skupaj živita) z najmanj enim otrokom… seveda pa ni pomembno, ali je oče pijanec in mlati mamo vsak ljubi dan, ni pomembno, če se mama daje dol s svojim šefom, je totalno neodgovorna in vidi otroke le kakšen konec tedna, ko bi jih najraje odpeljala h kakšni stari mami, da bo prosta… NE, VSE TO NI POMEMBNO. VAŽNO JE, DA IMATA MOŠKI IN ŽENSKA OTROKA IN POSTANEJO DRUŽINA!

dokaj nenavadno se mi potem zdi, da na vdovo nihče ne pritiska, naj si vendar takoj poišče lepotca, ki bo skrbel za njene otroke… ki jih bo vzgajal, ker sicer otrok ne bo imel normalnega otroštva… le zakaj pa je odraščati z mamo bolj sprejemljivo, kot pa odraščati z dvema - mamama?

dejstvo, da bo čez nekaj let otrok razlagal v šoli, da ima dva očeta, kar peče v oči, ker predpostavljam, da ga niti v mestih, kjer je vse “kao” veliko bolj odprto za novosti in drugačnost, sošolci ne bodo sprejeli medse - vsaj kot običajnega ne. dobil bo neko znamko na čelo. zaznamek na uho. skratka, ta ima pa doma tako in tako… KAJ KOGA BRIGA, KAKO IMAJO PRI SOSEDIH?!

tisto zasmehovanje sovrstnikov je samo odraz našega “napredka” in preklemanske OZKOGLEDNOSTI FIJAKARSKIH KONJEV NA DVEH NOGAH!

pa naj herbart še tako trdi, da je vzgoja tista, ki človeka loči od živali,…

enako bi počela še s kretenom, ki me je zadnjič brez vprašanja postavil za štedilnik - ker bi pač naj ženske znale le kuhati! in likati. in prati. in sesati!!!

kravatlc bi pa še dvakrat bolj zategnila (samo do rdečice na licih) onemu mehaniku, ki se mi je v obraz režal, ko je razlagal, kaj je vžigalna tuljava - razumem, da nisem zelooo kredibilen sogovornik, ampak da me pa tako podcenjuje…

in ker sem ženska, ne smem hoditi naokoli z nogami, ki sem jih obrila včeraj zvečer, ne pa danes zjutraj! in ker sem ženska, ne smem iti na kavo v trenirki! ker sem ženska, je čudno, če igram namizni nogomet! in ker sem ženska, je skrajno čudno, ko naročim pivo! smešno?

kako groteskno je potem šele dejstvo, da ženske po svetu težje plezajo (če sploh) po lestvicah uspešnosti zgolj in samo zato, ker jim med nogami nič ne binglja?! oprostite, no!

z eno napako - cilj se venomer oddaljuje in nisem prepričana, da je želja enaka, kot je bila pred mesecem, celo letom… je mogoče, da bi rada zavila kam drugam? namesto v ameriko raje v avstralijo? in če ja, kako naj to naredim brez večjih pretresov? nimam načrta, plana, nimam zemljevida, nič se nisem pripravila… zakaj, pri hudiču, se lahko ti v momentu nekaj odločiš in naslednji moment si že na letalu, jaz pa moram vsaj 1 mesec prej pakirati, da sem prepričana vase? in še potem me na letališču osemkrat zvije, ali ne bi raje ostala domaaa…

in ta moj vlak, ne… venomer vstopajo neki novi ljudje. znanci, kajpada. redki se z mano peljejo tako dolgo, da postanejo prijatelji… vrat vsakomur raje ne odprem. preračunljivo presodim, da mi bo morebiten spor s kom, ki mi postane blizu, zelo škodoval. pred žalostjo se torej zavarujem tako, da enostavno prižgem rdečo luč… ni vstopa!

pa še vedno me kdo preseneti, ki kar nekako mimo švigne, še preden se zavem, pa že tava po moji glavi…

kljub vsem mojim obrambnim mehanizmom, ključavnicam, alarmu, dvojnim steklom in neprebojnemu jopiču ti je uspelo - me razočarat in moj vlak poslat na izhodiščno točko.

aaa, zato torej vlak nikoli na cilju ne zaključi poti, ampak vozi vedno znova in znova…

no, in ta makedam, ki me nosi trenutno, je… orientiran v pravo smer? kaj pa vem. včasih se mi že zdi, da mi je kompas nekdo nemarno pokvaril, zdaj pa tavam v krogu, če pa vendar najdem kakšen kažipot, mi ga veter obrne s takšno hitrostjo, da si ne uspem zapomniti, kako dalje… kot stezosledec, ki pod lupo išče pravo pot, sem bolj podobna iskalcu zakladov… jaz pa bi samo končno rada našla - mir. ne bi zlata, denarja, bogastva, samo - pomirjujoče stanje in normalno dihanje…

in tista pot, ki je šele pred mano? vsaj ta bi lahko bila tlakovana. ali pa asfaltirana! v mislih si jo znam predstavljati… skozi oblake in točo jo prav dobro vidim… zavita v meglo, pa vseeno ravno prav v sončni legi, da bo živeti prijetno. pa bo res?

ni hudič, da se mi enkrat ne bo treba več ukvarjat s tem! samo psa vodnika rabim…

in spet se spomnim na platnice danes, ko je pomembno le še, katero znamko nosiš, kaj obuješ, kako IZGLEDAŠ… aaa! hate this!

moja najboljša prijateljica ni manekenka. nihče od mojih prijateljev ni prav posebej Lep. celo tisti, ki bi ga poročila, ni najlepši. pa jih imam rada - zaradi njih samih.  znajo me do solz nasmejati in do višav razkurit! polepšajo mi najbolj bedne momente. znajo se pogovarjati - poslušati in govoriti. svetovati. razumeti. kaj bi si torej lahko še želela?!

seveda obstajajo tudi takšni, ki imajo res srečo, da se družijo “samo z lepimi ljudmi”… res, kakšna sreča!

je mar lepota predpogoj za - življenje?! srečo?! veselje?!!! jebemu, brez nje res ne bi zmogli…