sprašujem se, resno se sprašujem, koliko so stvari, ki se mi v življenju zgodijo in dogajajo, sploh odvisne od mojih dejanj in koliko od zvezde, pod katero sem rojena? če me je sploh katera hotela vzeti pod svoje okrilje, ko pa mi je usojeno biti ženska butara…

no, morda k počutju res pripomore - vreme? ali pa bi raje začela verjeti, da ima prav moj dnevni horoskop in si bom po njem orientirala dan… če tako pravi…

in če bo šlo kaj drugače, kot sem si zamislila, lahko to, prosim, pripišemo mojemu podznaku? on je kriv, on je kriv, ooooon!

nace je 75letnik, po poklicu strugar. življenje je posvetil poklicu, ljubeči ženi in štirim otrokom. zdaj je upokojenec, ponosni dedek dvema vnukoma in vnukinji. včasih bi jim rad kupil kaj lepega - pa se komaj prebija iz meseca v mesec, stroški so pravzaprav enaki, ali živiš sam ali pa še kdo poleg tebe - voda teče za enega ali več ljudi, elektrika ne sprašuje, koliko vas je pri hiši,.. na srečo njegovi otroci ne trpijo pomanjkanja in mu velikokrat priskočijo na pomoč.

ko je po hudi in dolgotrajni bolezni umrla žena, se mu je sesul edini svet, ki ga je poznal - v katerem je vedno imel osebo, s katero je delil skrbi in veselje. ostal je sam s sabo. nekaj let je sicer še poskušal kaj postoriti v okolici, a je pred vsako zimo težje - kdo bo nasekal drva, pripravil kurjavo, kdo pospravil zadnji pridelek, ki je še ostal na njivi,… najstarejša hči mu je že velikokrat predlagala, da bi domačijo prodal, da bi ga vzela k sebi in skrbela zanj. vsi otroci se strinjajo, da bi mu bilo lepše, bil bi brez skrbi in ukvarjal bi se samo s tistim, kar mu še daje voljo in pogum. nace tuhta. da bi prodali nekaj, za kar je leta garal? nihče ne bo znal tako lepo urediti trate pred hišo, nihče ne bi skrbel za tisto rjavo ograjo, ki jo je postavljal par mesecev in bogve, kaj bi se zgodilo z gugalnico, ki jo je postavil za ženo in ki jo že od njene smrti ziba samo veter… misel, da bi tujec naselil ta lepi košček sveta in ga spremenil v svoje razkošje, ga moderniziral in mu vdahnil novo življenje, ga je mrazila.

nace letos ni dočakal pomladi. domačiji se nihče ne približa. prerašča jo mah, plevel in bršljan. bi tako želel?

fascinantno, ampak ne pretiravam, fascinantno mi je gledati tele net profile, majspejse, fejsbuke, ipd.

zakaj?

neverjetno se mi zdi, česa je sposobna sodobna tehnologija… na enem mestu oz. iz najljubše “sedežne”, domače kuhinje ali pisarne ves svet v ponedeljek zjutraj seznaniš, kaj in s kom si preživel konec tedna. poklepetaš, prilepiš kakšno sliko, baje ima uporabnik celo lastno oglasno desko, ali kako že. poleg pridaš še komad trenutnega navdiha, sestaviš lestvico naj prijateljev, ipd… vaaa!

prav, če je to vrsta zabave… vsi jo potrebujemo - kakšna ura pred računalnikom ne škodi, bo kdo rekel. res ne… ampak koliko nas pa je dejansko takih, ki se tega (nenapisanega) pravila držimo? ki vemo, da kvari oči, škodi pristnim človeškim kontaktom,…? eee, več ali manj vemo vsi, tudi moja malenkost, pa vseeno buljim v kišto po 10ur dnevno… vse je skoncentrirano nanjo - šola, služba, niti usranega računa za telefon ne grem več plačati na pošto in se pizdit v vrsto!

da se ne oddaljim - pred dnevi mi sodelavka zaupa, da je “kupila prijatelja”… wtf?! nič mi ni jasno, zato mi pojasni sistem, po katerem ob prijavi na neko stran dobiš kup denarja, s katerim mirno razporejaš - kot plačo razporedim za plačilo položnic, bencin in kofete, tako na spletu prioritetno razporejaš frende… in večje, kot je povpraševanje po tebi, bolj ti raste cena… vse skupaj me konkretno spominja na sodobno (sicer milo) sužnjelastništvo… ali na oblastniško in apriori čisto belo raso NAD “črno “ali “rumeno”… če me razumete - miselnost, kupiti nekoga in si ga lastiti…

in nadalje - izbiranje, nabiranje, dodajanje “prijateljev”… (moj primer ni verodostojen, ker stran pogledam vsake par mesecev in dodam, kdor pač doda mene…) dejansko tvoj prijatelj postane kdorkoli, ni nuje, da si kadarkoli prej slišal zanj in je lahko neki osebek xyz iz xwz kraja… okej, širjenje poznanstev, bi rekli… pa ste res lahko z vsemi 500timi na svojem ”oddelku” v stalnem kontaktu, da odkrivate njihove dežele, prepričanja,… ali pa gre, kot sem tudi že slišala, za tekmovanje v priljubljenosti, nabiranju znancev, pa čeprav jih niti enkrat ne klikneš in povečevanju števila za… samopotrjevanje?

naj ne bo razumljeno napak, že zgoraj sem pojasnila, da je to fina zadeva - za prosti čas. skrbi me samo, da si čas za urejanje teh strani nekateri trgajo tudi od službenega in družabnega življenja… da to postaja nekakšna odvisnost?…

imela sta klop co v parku in v stari kavarni svoj kot,

molčala sta dolgo ob mraku, poslušala glasbo brez not.

takšna je bila ljubezen, mnogi so se ji smejali,

takšna je bila sreča, mnogi je niso poznali…

(fl)

življenje bi se obrnilo na glavo.

ker vedno spim z enim uhom na preži, bi me zbudil vsak smrk. iz enega smrka bo sledil jok. in nato dreeetje, ki bi me prislilo, da vstanem in to vreščeče bitje (če bo kričač, se gotovo ne bo vzel po meni :)) nahranim. potem bi mogoče lahko spala še kakšno uro. če se ne bo prej elegantno odločil lulat, pa še kakat in (po obilnem zajtrku) še bruhat! aaa.

previjanje, preoblačenje, sprehod do trgovine in nazaj domov. obvezno pred kosilom še “pokazat se” babicama… obema, jasno, da katera ne bi bila užaljena, da te je videla prej, kot druga…

kooončno, opoldanski počitek, ko boš moral vodoravno. te bom že utrudila na svežem zraku, da boš vsaj dve uri sanjal…  pa bova spet hranila, “podirala kupček”, previjala in žgečkala… in zvečer bova obvezno brala pravljice… najprej jih bom jaz, čez leta, upam, ti meni…

ampak, saj je še čas…

pomlad? če kdaj, pa letos deluje…

tale metuljad s svojim lovljenjem povzroča prave trebušne krče… jebemu, mi je treba tega???

in naj bi bilo lepo. jaz pa si želim, da takooole, s svetlobno hitrostjo, mine! kakor hitro je mogoče. utruja me, ko napenjam zadnje mišice, da se z vso silo upiram! pobere mi vso voljo - pa to ni pomladanska utrujenost.

preprosto mi ne sede tale tvoj - “ti se kr sprost”… nimam jajc, ja!

obljubim, da se bom potrudila. 

ti ne težit, kadar bom slabe volje. 

biti tiho, ko boš potreboval mir.

ne zganjati ljubosumja, ker nimam konkurence.

če mi uspe, bo to zelo majhen korak za človeštvo, a velik za človeka, kot sem jaz! potem mogoče obetava…

konkretno nas bo užgalo po žepu, ako si bomo dovolili prekoračiti dovoljeno hitrost!

in očitno s(m)o to nekateri vzeli malo bolj resno - včeraj popoldan sem na poti iz prestolnice v knežje mesto naštela 5 radarskih in 2 policijski kontroli, srečala pa sem še eno marico in enega karavana. skratka, v celem letu jih nisem videla toliko - očitno so kar čakali na tole prometno novelo - za isti keš so morali recimo pred majem ustaviti ene 3 voznike, zdaj pa enega… kdo pa si ne želi delati manj za enako ali celo več, a? :) drugače si modrega mravljišča ne znam razlagati, no…

no, vsaj 50km/h zdaj res “držim” do prečrtane table, ker moj proračun ne bi prenesel še kakega novega udarca. in glej - še vedno požanjem ogorčene poglede voznikov, ki po prvem ovinku zdrvijo mimo mene, sredinca mi kaže smrkavi sovoznik, dva motorista sta mimo mene, še preden ju vidim, da sta bila za mano, tretji bi me najraje kar preskočil!

še vedno sem mnenja, da je objestnost (in z njo ne nujno povezana prekoračitev za 10km/h) tista, ki jo je treba kaznovati - a zanjo najbrž sploh ni zdravila. dokler…  

grozljivo, s kakšnimi cilji ljudje vstopajo v hišo big brotherja. slava, denar, prepoznavnost,… halo…

okej, in še bolj grozljivo - kako nizko so se za kaj takega pripravljeni spustiti. na mejo - ali celo pod - okusnosti in zdrave pameti. občudovanja vredno se mi zdi samo to, kako so nekateri kljub spreminjanju razpoloženja, mešetarjenju in razkrivanju svojega pravega jaza sposobni preživet… da se jim ne skeglja, zrola, ipd.

razmere so v hiši ja tako absurdno zastavljene, da je samo vprašanje časa, kdaj bo pregorelo. in gledalci se naslanjamo nad konflikti. očitno svojih nimamo dovolj in uživamo, če trpi poleg nas še kdo drug. ali je prilivanje na ogenj s strani brata namerno ali ne, samo ugibam.

vsekakor je recept za gledanost - bolj prfuknjeno, bolj nas zabava.

ne razumem, zakaj bi človek prepovedal pornografijo po tv po polnoči? ker je nesprejemljivo, da to vidijo otroci?

1. e, razložite mi, kaj počne 13letnik pred televizijo ob - recimo 22h? ups… marš v posteljo, ne pa da zjutraj zaspi pod klopjo, je nezbran, na govorilnih pa mama joče, kako ne razume, zakaj njeno dete ne sledi razlagi… ker je ubog!

in drugič - v četrtem razredu so mi fantiči pred nekaj dnevi zelo nazorno razlagali, kaj moški počne z žensko - zadevo je neki smrkavec razložil bolj sistematično in nazorno (!) od vseh štorij s štorkljami in atov pa mam, ki se imajo radi… zakaj pa bi jim to skrivali? se delali, da razno športanje ne obstaja, če pa z razlago v zgodnjem obdobju morda preprečimo brezglavo vandranje od “luknje do luknje”, spolne bolezni in, uf, tega si pa v osnovni šoli še ne želimo, mar ne? - nosečnost!

think again!